Mandić velja za prvega umetnika v slovenski umetnosti, ki je slikarstvo grafitov prenesel iz urbanega, uličnega prostora v notranji prostor. Na začetku osemdesetih let je kot eden ključnih ideologov ljubljanske subkulturne scene zaznamoval pojav neoavantgardnih gibanj kot alternative vzpostavljenemu umetnostnemu sistemu.
Poleg tega ne moremo prezreti njegovih zaslug pri ustanovitvi skupine IRWIN leta 1983. Kot član skupine IRWIN je sledil ustvarjanju umetniških del, ki so potencirano uveljavljala eklekticizem in retroprincip, ter raziskoval preteklost, kot je ni nihče pred IRWIN. Člani skupine IRWIN so med drugim opozarjali na izključenost vzhodnoevropske umetnosti iz t. i. Western History of Art, ki je veljal za mednarodni sistem umetnosti. Pomagali so pri zgodovinjenju slovenske, jugoslovanske in vzhodnoevropske umetnosti.
Dušan Mandić še vedno ostaja raziskovalec pretekle umetnosti in aktivni umetnik sodobnosti.