Kakšen vonj ima naša prst? Kaj raste v njej? Kaj so v njej gojili naši starši? Kako jo negujemo mi? Kje smo sicer mi na zemlji in z zemljo? To so vprašanja, ki se jim ob svojih risbah posveča Luīze Rukšāne in ob svoji sitotiskih in skulpturah Agate Lielpētere. Slednja trdi, da so ženske in krompir latvijsko narodno bogastvo, prva tematiko nadaljuje in se posveča zapletenim povezavam med ženskostjo, plodnostjo, delom in latvijsko pokrajino.
Takole piše v spremnem besedilu k razstavi.
[Latvijci] so vzgojili številne domače sorte krompirja, pogosto poimenovane po ženskah, ki so bile pomembne za njihove pridelovalce – njihovih materah, ženah ali hčerkah. […] Dela [Agate Lielpētere] gledalcu omogočajo, da hkrati pogleda v oči ženskam in krompirju. Poleg »latvijk« je umetnica vključila v svojo razstavo nekoč priljubljeno slovensko sorto igor, ki jo je virus Y skoraj iztrebil. V prizadevanju, da bi ga ohranila v našem kolektivnem spominu – in v upanju, da bo vzniknila sveža ljubezen – ga predstavi latvijskim sortam, kot so magdalena, zile in laimdota. Za svoje skulpture uporablja kamne, ki jih je našla predvsem na krompirjevih poljih. »Kamen je gmota trde, zgoščene rudnine, ki je nastajala v daljšem časovnem obdobju. Nekako se mi zdi, da so primerna prispodoba za Latvijke,« razmišlja Lielpētere.
Motivi, ki ji upodablja [Luīze Rukšāne] pa zagotavljajo kontekst in konkretneje prikazujejo okolja, ki so značilna za latvijsko pokrajino, a gledano z intimnega, odmaknjenega stališča. Motivi, ki jih upodablja, so manjši izseki dežele, ki nas nežno vabijo k iskanju sledov identitet pod skalo, v štorkljinem gnezdu ali med napornim pobiranjem krompirja – na mestih, kjer je morda ne bi pričakovali, a se ob namenskem iskanju diskretno razkrije.
Prijazno priporočamo ogled te impresivne, lirične, duhovite, bogate razstave! Ena izmed avtoric razstave, Agate Lielpētere, je oblikovalka celostne grafične podobe našega projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! Čestitamo!
Razstava je nastala v produkciji Zavoda Poligon ter ob podpori Mestne občine Ljubljana in Latvijske državne fundacije za kulturo.
Sašo Jerše
