Mislim, da je bila Han Kang rojena za pisateljico. Odraščala je v literarni družini, imela otroštvo, prežeto z literaturo, študirala literaturo in se naravno razvila v literarno avtorico. Njen oče, Han Seung-won (한승원), je prav tako priznan pisatelj. Svoj prvenec je izdal leta 1966 in postal eden najpomembnejših predstavnikov moderne korejske literature, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih letih. Njen starejši brat, Han Dong-rim (한동림), je prav tako romanopisec, njen mlajši sorojenec (Han Gang-in, 한강인) pa ustvarjalec stripov. Tudi njen nekdanji mož, Hong Yong-hee (홍용희), je literarni kritik in profesor.
Skratka, življenje Han Kang se je začelo z literaturo, potovalo skozi literaturo in še vedno obstaja v literaturi.
Pisateljica pesniškega upora
Preden je Han Kang postala romanopiska, je začela kot pesnica. Seveda je odlična v pisanju poezije, poleg tega pa ima tudi talent za petje. Prav zato tisti, ki obožujejo njeno literaturo, pogosto pravijo: »Opisi Han Kang so pesniški in bogato raznoliki.« S tem se popolnoma strinjam. Še posebej ob branju njenega dela The White Book (흰, 2016), ki je tako pesniška, da se zdi kot dolga lirična proza.
Toda ni le avtorica čudovite proze. Kritiki jo pogosto opisujejo kot mojstrico moderne literature zaradi njene sposobnosti, da s surovo iskrenostjo upodobi človeško bolečino in trpljenje. Osebne občutke prepleta z najbolj izbrušenim in nežnim jezikom, s čimer se prav tako ne morem ne strinjati. Njeni stavki so mehki, skorajda eterični, kot zrak, a za njimi se skriva nekaj ostrega in trdnega, kot skriti rezilo. Mislim, da je ta kontrast – med mehkobo in surovostjo– vir edinstvenosti in nepozabne moči njene literature.
Si že kdaj gledala intervju Han Kang na YouTubu? Njene besede in obnašanje odražajo enake lastnosti. Govori počasi in mirno, njen ton je nežen, spoštljiv, a svoje misli izraža z ohlajeno natančnostjo in neomajno jasnostjo.
Seveda Han Kang ni zgolj pesniška avtorica. Tudi če te literatura ne zanima, bi se morda spomnila »afere s črnim seznamom (blacklist)« iz 2010-ih let, če spremljaš korejsko politiko ali družbo. Sramotno je, da je takratna korejska vlada ustvarila seznam za zatiranje kritičnih glasov v kulturni sferi. Tistim na črnem seznamu je bila odvzeta kakršna koli državna podpora, poleg tega pa so bili podvrženi nadzoru. Han Kang je bila ena od pisateljev in pisateljic, ki so jih na ta način diskriminirali in nadzirali.
Toda kot vedno je Han Kang tiho izrazila svojo resnico skozi svoja dela in jih izdajala z neomajnim prepričanjem. S svojimi dejanji nam je pokazala, da literature ni mogoče utišati z nepravičnim zatiranjem. Ali ni to izjemno?
Pisateljica poguma in empatije
Kar me pri Han Kang najbolj navdušuje, je njena »pogum«. Ima izjemno sposobnost, da sočustvuje z bolečino drugih- – bolečino, ki je pogosto tako vseprisotna kot zrak – ter jo izrazi z neomajno iskrenostjo, eleganco in intenzivnostjo. Njen priznani roman Vegetarijanka (채식주의자, 2007) je popoln primer tega poguma. Preko zgodbe o protagonistki, ki zavrača družbene norme in si prizadeva preseči omejitve, Han Kang raziskuje teme, kot so praznina, pomanjkanje in patriarhalno nasilje – teme, ki globoko odmevajo pri bralcih. Kritično obravnava globoko zakoreninjeno patriarhalno kulturo v Koreji ter se z izjemno drznostjo loteva vprašanj neenakosti spolov in družbenega nasilja. In vse to dela z izjemno subtilnostjo in lepoto.
Vendar se njen pogum ne ustavi pri Vegetarijanki. V drugih delih, kot sta Human Acts (소년이 온다, 2014) in I Do Not Bid Farewell (작별하지 않는다, 2021), Han Kang z enako neustrašno iskrenostjo raziskuje tragično zgodovino Koreje. Human Acts se osredotočajo na vstajo v Gwangjuju, medtem ko je I Do Not Bid Farewell posvečena incidentu Jeju 4.3. Oba romana se globoko in pretresljivo poglabljata v temno preteklost državnega nasilja in civilnega odpora. Incident Jeju 4.3 (1948) in Demokratično gibanje Gwangju 5.18 (1980) imata skupno točko: avtoritarno represijo in izgubo neštetih civilnih življenj. Ta dela nas spominjajo, da je pogum ključnega pomena ne le za upiranje takim zatiralskim silam, temveč tudi za soočanje z globoko žalostjo, ki jo te sile pustijo za sabo.
Toda Han Kang se ne ustavi zgolj pri rekonstrukciji teh dogodkov v svojih romanih. Izraža jih skozi pesniško prozo. Ko rečem »pesniško«, s tem ne mislim zgolj, da je njeno pisanje lepo. Tako kot poezija zahteva osredotočeno pozornost, da razumemo njen pomen, Han Kang piše na način, ki bralce prisili, da se poglobijo. Njena proza ne dopušča površnega branja; zahteva razmislek. Preko tega pristopa naredi več kot zgolj pripoveduje zgodovino Koreje – vabi nas, da razmislimo o brazgotinah, ki so jih pustile te tragedije, in se soočimo z njihovim globljim pomenom.
Naša pisateljica
Veliko pisateljev zna ustvariti čudovite stavke, veliko jih piše o zgodovini. Toda mislim, da ni veliko takšnih, ki znajo prepletati bolečino in lepoto zgodovine tako brezhibno, kot to počne Han Kang.
Prepričan sem, da so literarni dosežki Han Kang zasidrani v bolečih zgodbah korejskega naroda. Verjamem, da piše z upanjem, da bi mi, kot Korejci, lahko premagali te bolečine in jih zacelili. Zato bi si želel, da prebereš njene romane. Odkar sva zapustila Korejo, je minilo že kar nekaj časa in večino svojega življenja si preživela v Sloveniji. A razumevanje bolečine Koreje – ali kogarkoli drugega – je vedno pomembno.
Kot Korejci, če lahko sočustvujemo z bolečino lastnega naroda, ali misliš, da bi lahko razumeli tudi bolečino ljudi po vsem svetu?
Kaj praviš? Bi začela z Vegetarijanko?
S toplimi pozdravi,
tvoj ljubeči oče,
Ljubljana, december 2024.
* Rodila se je v Seulu, zdaj pa že od leta 2013 živi v Ljubljani, kjer študira na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Besedilo: Byoung Yoong Kang, profesor korejske književnosti, romanopisec in prevajalec
Slika: https://www.nobelprize.org/prizes/literature/2024/han/facts/
