Dragi raziskovalci,
vi iščete.
To je pogonski tok vašega poklica.
V svetu, v valovih: potapljate se, opazujete.
Iščete, proučujete, razsojate o smislu, ki sproti izhaja iz vaših raziskav, v valovih – in včasih najdete.
Vsake toliko se vrnete na obalo in nam o tem pripovedujete.
Vsake toliko se vrnete na obalo in nam o tem pripovedujete.
Pridete in nam pripovedujete, kadar se stvari prekrijejo, tedaj zakoličite teren in za nas ustvarite mostove znanja in brvi dejanj, ki peljejo k izboljšavam. Pripovedujete nam o tem, kadar je pomembno, da se okrepijo brvi in zbližajo vse nas, ki živimo na tem planetu, pod vodo in v zvezdah.
Včasih govorite samo tistim, ki so vam najbliže, jih seznanite s tem, kar počnete: s tem, kar vas navdušuje in žene, kar vas je napeljalo k spoznanjem, s stvarmi, ki ne delujejo, in je pametneje, če se pred njimi zaščitimo ali se jim izognemo. Stvari predvidevate, ker se ukvarjate z novostmi in zavestjo v izgradnji.
Tule vam prinašam besede, ki sem jih slišala od potapljačev: kdor gre počasi, gre hitro.
Vsakdo živi v svojem svetu, v svojem miselnem mehurčku – se vam ne zdi, da bi se s tem potapljaškim stavkom lahko nadihali svežega kisika, si nadeli novo jeklenko, preden se bodrega srca spet potopimo k novim spremembam, novim iskanjem, na novo izsekanim potem?
Dragi raziskovalci,
z vami in z menoj je čas velike modrine.
Jaz sem pevka in pesnica: pojem in pišem v svetu črt z modrim črnilom, različnih oblik, ki jih interpretiram. Ko to počnem, se zatikam v brezvetrja, bivam, sidram, plujem na kratke, srednje ali dolge proge, kakor pač teče moja raziskava časa, pogosto potujem in se spet vračam v tistem, kar imenujem čas velike modrine, vsakokrat znova poiščem, pripeljem in napojim zamisli, da jih nato lahko uresničim.
Tako kot vi: »narejena iz dolgih tišin in dolgih poti«, kakor je zapisala pesnica Cécile Coulon.
Najlepše pesmi, najbolj nezaslišani glasbeni valovi, najdrznejša odkritja nemirno legajo na neutrudno morje, v usločeno gladino med valovi ali na njihov razpenjeni greben.
Kakor se gibljejo morske vode.
Študentje ste in profesorji, vse raziskovalke, vsi raziskovalci.
Pesnica, raziskovalci, znanstveniki, književniki, umetniki, strokovnjaki, ljudje: sodim med tiste, ki mislimo, da imamo skupnega več, kot je vsega, s čimer nas skušajo razdvojiti in nas razporediti na posamezne otočke mišljenja.
Sodim med tiste, ki mislimo, da imamo vsi skupaj eno samo srečo: da smemo graditi.
Tu bom navedla besede, ki jih je napisal Daniele Finzi Pasca, ustanovitelj gledališko-cirkuške skupine Finzi Pasca, ki vse leto potuje po svetu s solističnimi nastopi ali pa spektakularnimi predstavami. Pravi, da smo ljudje, kakor vsa živa bitja, narejeni iz vode; iz vode in iz zgodb: »Pesniki, slikarji, glasbeniki si izmišljujejo zgodbe ali pa se jih spominjajo. Klovni prinašajo vodo, glasbeniki vino, slikarji sonce. Pesniki začimbe in cvetje.«
Njegovi misli dodajam skupnost raziskovalcev: raziskovalci prinašajo kompas in nepredvideno izboljšanje sveta.
Kadar se pripravljamo, da bomo na prazen list papirja odložili usedline svojih misli: v času te velike modrine, ki lahko traja nekaj minut ali pa dolge ure, včasih mesce, leta, se gosti lasje utegnejo razredčiti: daleč mora, kdor bi rad prišel do nevidnih misli. Na pot odrinemo s strmim pogledom, s svinčniki, tipkovnicami, diktafoni po cesti možnega in nemogočega, na kateri se sprva vse zdi gromozansko in težko dosegljivo.
V času velike modrine se zatopimo v razkošno peneče se mehurčke neizmerljivih časovnih zank.
In ko se znajdeva onstran ključavnice, takrat veš.
Na grebenu drugih svetov utirava pot novim mislim, Ti in jaz.
Kar naju druži na vseh naših obalah, je nenehno ponavljajoče se gibanje: valovanje, prihajanje in odhajanje valov misli, ki postane neznanska.
Pogled na morje je domiseln pripomoček in močno orodje tistemu, ki bi si morje rad približal.
V časih brezvetrja sem pomirjena, ko pomislim na vsemogočno preprostost, s katero se morje brez nehanja vrača k obali, jo spet zapušča in odhaja v neskončno. Ta elegantni vsakdanji prizor je zame kot svež dih v brezpotjih mojih osnutkov. V mestih in na krajih v bližini morja poglabljam in klešem svoje zamisli v ritmu prihajanja in odhajanja valov. Nič hudega, če rezultati niso zmeraj veličastni: trije koraki nazaj za dva naprej. Tu na papir polagam ključ, ki sem ga izdelala sama in mi pomaga vztrajati; biti vselej v stiku z morjem, ki pride k obali, za hip postane in spet gre.
Kaj pa ti, ki iz dneva v dan živiš v valovanju svojih iščočih misli? Kaj misliš? Kako to doživljaš?
Lou Nils
Prevod: Primož Vitez
Lou Nils. Lettre d’une poétesse aux chercheurs. Séminaire Inaugural 2024, Académie Espace, Envi- ronnement, Risques et Résilience, Sep 2024, Nice, France. hal-05127630.
