Naj gre za žive portrete živali kot denimo pri Glava leva (1879) ali Glava psa (1869), svojevrstna živalska tihožitja kot v primeru Dva kunca (1840), na katerem je podvojila Dürerjevega svetovljana, Ranjenega orla (1870), ki ga doživljamo v njegovi agoniji bolečine, ali monumentalni platni Konjski sejem (1852–55) in nedokončano La Foulaison du blé en Camargue (1864–99), na katerih je kot brezčasne naslikala veličastne konje, ki se nočejo vdati svoji usodi – le redko se je človek približal živali s toliko občutka, ki ga odeva žalost, in oboje naredil lepó.
Letos bi bila Rosa Bonheur stara dvesto let. Praznovala bi na svojem gradu By, ki si ga je naredila za Noetovo barko, v družbi svojih konjev, levov in srn. „Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi si pustila vzeti svobodo, kajti želela sem izpolniti poslanstvo, ki sem si ga sama zadala – vedno sem želela dati ženski več vrednosti,“ so besede, ki jo poleg njenih platen delajo nesmrtno.
Razstava je odprta do sredine septembra.
sj
