Novica



Foto Marijo Županov

Solidarnost je nežnost med vrstami – sožitje njeno živeto raziskovanje – Ob posthumanističnem manifestu Fahima Amirja

12/09/2022

Na začetku lanskega poletja je bila v kulturnem centru silent garden Kulturquartier v Berlinu razstava z naslovom Solidarity is the Tenderness of the Species – Cohabitation its Lived Exloration, tj. Solidarnost je nežnost med vrstami – sožitje njeno živeto raziskovanje, ki si je za svojo temo naredila nujnosti, možnosti in priložnosti sožitja vseh vrst živih bitij v urbanem prostoru. „Čas je, da priznamo,“ so pisali kuratorji razstave, zbrani okrog danes že pokojne Marion von Osten, „ne-človeške vrste [non-human species] kot urbane akterje in razvijemo nove pristope, s katerimi jih lahko vključimo v ustvarjanje in oblikovanje prostora.“

Pri tem gre seveda, so še pisali, za izrazito politična vprašanja, kajti „plenjenje narave vodi h globalni verigi izkoriščanja in nepravičnosti, v katero so vpeti v enaki meri ne-ljudje [non-humans] in ljudje [humans]. Premislek o odnosu človek-ne-človek [human-non-human] se tako nujno ukvarja z razrednimi vprašanji, vprašanji o gender in rasizmom. Le tako si lahko zamislimo življenje v solidarnosti v naših prihodnjih urbanih družbah.“

 

Razstava in njen raznovrstni spremljavalni program sta se filozofično umestila v posthumanizem, ki, rečeno kar najbolj na kratko, odpravlja „Vitruvijevega človeka,“ kot ga je ob koncu 15. stoletja narisal Leonardo da Vinci: odpravlja človeka kot popolno merilo vseh stvari. Posthumanizem odpravlja človeka kot središče vsega živega stvarstva in si za svoje merilo in skrb postavlja stvarstvo samo, v katerem naj ni hierarhij, kjer naj je vse en sam kontinuum, kjer je razlikovanje med naturo in kulturo le občasna prigoda, kjer sta odpravljena ali ali in bodisi bodisi, kjer naj vlada „gibljiva hidrologika tako kakor,“ kot je sproščena razmišljanja posthumanistov povzel nemški publicist Peter Neumann.

 

Posthumanizem se torej odpoveduje antopocentrizmu, ki ga ima za historično pretečenega, predaja pa se antopomorfizmu, ki človeške lastnosti prenaša na vse živo stvarstvo in mu s tem pripisuje sposobnost delovanja, ki ne more biti kakor le dobro samo na sebi in zase.

 

Svoj posthumanistični manifest je za razstavo napisal dunajski filozof in umetnik Fahim Amir, ki je nase najprej opozoril s študijo Schwein und Zeit – Tiere, Politik, Revolte (2018), tj. Svinje in čas – živali, politika, upori, nedavno pa je izšla njegova knjiga Révoltes animales (2022), tj. Živalski upori, v kateri z velikimi in drznimi in akademsko tveganimi zamahi skicira vzporednice med človeškim in živalskim svetom in njihovimi skupnimi možnostmi nujnega upora zoper njihovo uničenje. „Nepokorni prašiči,“ piše, „so na začetku sodobne tovarne. Termiti ustvarjajo komunistične družbe. [S takšnim pogledom] so skicirani obrisi divje politične vizije, ki združuje ljudi in živali v skupnem obzorju. Zveri pošiljajo človeštvo nazaj v njegovo telesnost, povezujejo nas z živimi viri upora.“

 

V posthumanističnem manifestu, ki nosi enak naslov kot razstava, piše Fahim Amir tudi naslednje vrstice.

Univerzalno človeško telo kot model še nikoli ni bilo bolj negotovo. Na obalah prihodnosti njeni arhitekti stojijo sredi množice teles kiborgov, teles s protezami, živalskih teles, pornografskih, iznakaženih, mučenih, invalidnih teles, teles, ki so jih zaznamovale migracije in kolonializem, teles, ki letijo, tečejo v naglici in se plazijo. Množica teles raste in raste. Namesto da bi se oziralo na vprašljivo idilo zamišljenih predmodernih skupnosti, se sožitje zavzema za živeto solidarnost kot nežnost med vrstami.

 

Sožitje na drugi strani pomeni „živeti skupaj“, kar ni vedno prijetno, nedolžno, lepo in varno. „Živeti skupaj“ zahteva razvijanje sosesk, ki so nasprotje vase zaprtih skupnosti, kajti sosedov si nismo izbrali. Vključuje sokrivdo z razstlinami, tudi tistimi, ki jih imamo za plevel, ki raste ob cestah ali kjer koli že. Rastline so steber sveta; s svojimi telesi in metabolizmom držijo zemljo na tleh in podpirajo nebo. Brez njih bi ne bilo ne mest ne ljudi ne živali.

 

Sožitje zahteva, da vnovič premislimo pojem političnega. Beseda polis se je izvorno nanašala na dvoje: versko ter upravno središče antične mestne države in skupnost državljanov, ki so se tam zbrali. Odkar obstaja beseda, se je pojem političnega opredeljevalo v smislu zahodnih tradicij politične misli, tj. kot kraj, do katerega nimajo dostopa ne rastline ne živali ne sužnji niti ne ženske, „kjer v svoji vsevednosti visijo skupaj le svobodni antropodi, medtem ko vsi drugi izmučeni hirajo na obrobjih ali se jih cele poje.“

 

Obljuba, ki jo daje sožitje, je: polis je brez zidov, njegovi zidovi so padli. Naj na njegovih ruševinah zgradimo novo mesto, ki bo za vse.


Manifest, ki je, enako kot sicer posthumanistična utopija, z nami zato, da z nami ostane, si je mogoče v celoti prebrati na spletni strani ARCH+.

 

 

sj

 

 

 

https://archplus.net/en/cohabitation-EN/#article-29891

 

Peter Neumann, „Wenn wir erst weiche Wesen wären“, DIE ZEIT, 18. August 2022, No. 34, 45. Solidarnost je nežnost med vrstami – sožitje njeno živeto raziskovanje – Ob posthumanističnem manifestu Fahima Amirja

logo