Jezdeci in konji, rasa, čistost, belina, moč: skozi zgodovino lipicancev Westerman riše zgodovino njegovih jezdecev.
S tem vzpostavi pomemben zamik perspektive, s kakršnim se ukvarja denimo tudi ruska filozofinja in članica aktivističnega kolektiva Čto Djelat Oxana Timofeeva v svoji knjigi Zgodovina živali. Ali je in kako je možno, da se žival za človeški pogled ne vzpostavi kot objekt – danes je žival denimo pravno še vedno obravnavana kot človekova »lastnina« –, temveč kot subjekt, še več, kot zgodovinski subjekt, kot nosilka lastne, avtonomne zgodovine.
Ob tovrstnih poskusih subjektivacije živali zadevamo ob rob antropogeneze, zgodovine človekove ločitve od živali, človekovega dviga nad žival in nad lastno živalskost, zadevamo ob rob, ki ga določa temeljni paradoks: bolj kot subjektiviramo žival, bolj kot ji podeljujemo določene pravice, bolj vzpostavljamo človeka kot tistega, ki si jemlje pravico podeljevanja pravic drugim. Skratka, bolj kot skušamo presegati antropogenezo – takšen je denimo zastavek Giorgia Agambena – bolj jo z neke druge strani utrjujemo.
Živali same so do tega vprašanja seveda ravnodušne.
Voltaire v Filozofskem slovarju nekje okrog leta 1764 pod geslom Enakost zapiše: »Kaj je pes dolžan psu in konj konju? Nič, nobena žival ni odvisna od sebi podobnih; človek pa je prejel žarek Božanstva, ki ga imenujemo um, in kakšen je rezultat? To, da je suženj skoraj po vsej zemlji.«
Humanizem morda ni drugega kot večtisočletni projekt spopadanja s tem prekletstvom – s prekletstvom, če parafraziramo Voltaira, dominacije, odvisnosti in veselja do užitka in lenobe.
V današnjem času, ko se zdi, da je človeštvo svojo živalskost dokončno pustilo za seboj, se vprašanje živali vrača v vsej svoji moči.
Veliki lok humanizma je od Sokrata dalje nek dvojni projekt: po eni strani projekt postajati človek in po drugi strani projekt kazati drugemu, še-ne-človeku, barbaru, živali, kaj pomeni postajati človek, se pravi projekt, ki hkrati vzpostavlja tako logiko vključevanja kakor tudi logiko izključevanja.
Ta projekt se je preko dolge zgodovine klasičnega metafizičnega humanizma pod obnebjem krščanstva in preko njegove racionalizacije v smeri razsvetljenstva v 20. stoletju iztekel, kot je izpostavil Alain Badiou, v dva radikalna zastavka: radikalni humanizem in radikalni antihumanizem.
Preteklo 20. stoletje zaznamuje ukinitev mesta svetega, s tem pa tudi izginotje klasične humanistične figure človeka. Iz praznine, ki zazeva ob tem izginotju, se mora človek na novo vzpostaviti, in sicer ne kot neka danost, temveč kot program. Tu ne gre za kakšno imanentno pobožanstvenje, poudarja Badiou, gre za zasedbo praznega mesta.
Paul Sartre je leta 1951 izdal knjižico z naslovom Eksistencializem je humanizem, v kateri zapiše: »Človek ni nič drugega kakor tisto, kar se sam naredi. Človek je najprej neki projekt, ki se subjektivno živi, namesto da bi bil le pena ali gniloba ali cvetača.«
Nasproti tej drži radikalnega humanizma se vzpostavi drža radikalnega antihumanizma, za katerega je vsakršna antropologizacija sumljiva. Michel Foucault v Besedah in rečeh izjavi, da je izginotje figure človeka »razprtje nekega prostora, kjer je končno spet mogoče misliti.« Pri Foucaultu gre za to, da »mislimo, ne da bi takoj mislili, da misli človek.«
Danes lahko vidimo, da sta oba radikalna zastavka, radikalni humanizem in radikalni antihumanizem, v 21. stoletju pustila omehčane, pomehkužene sledi.
Pristali smo pri bornih potezah humanitarizma na eni strani in posthumanizma na drugi strani, ki si nase ne upata prevzeti niti skrajnih konsekvenc človeškosti niti skrajnih konsekvenc nečloveškosti. S tem opustita tako nad-človeško pot emancipacije kot anti-človeško pot misli, ki misli onkraj človeka.
Poteza obeh je umik pred odgovornostjo, ki jo je človek sprejel v trenutku, ko se je ločil od živali. Je umik pred nalogo, ki jo je človeku humanizma naložil Sokrat in človeku razstvetljenstva Kant.
V narcističnih obratih se danes identificiramo s smrtonosno živaljo, ki bo uničila planet, s čimer zavzemamo pasivizirajočo pozicijo žrtve, žrtve samih sebe, svoje lastne zgodovine, ali pa se skušamo otročje otresti lastne človeškosti, lastne priviligiranosti, tako da se spustimo nekam med gobo in cvetačo, nekam v oživljeno in mislečo materijo, in se pretvarjamo, da smo zadevo s tem že uredili – da se bo svet izravnal sam po sebi, takoj ko ga bomo nehali regulirati, s čimer si meni nič tebi nič odpišemo svoj zgodovinski dolg.
Ali pa se skušamo v naivnem humanitarno-pacifističnem narativu, v ozadju katerega stoji ideja kulture kot dviga človeka nad njegove naravne danosti, na nek neposrečen način otresti lastne živalskosti, kot na primer v aktualnem govoru o ne-humani vojni kot o nečem ne-človeškem in bestialnem, kar je treba preseči, pri čemer je jasno, da gre tu za hipokrizijo, saj je ravno vojna sama priviligirani izraz kulture. Pri vojni namreč ne gre za nasilje kot tako, temveč za organizirano kolektivno nasilje, ki izhaja iz pozicije mi proti njim. V tem smislu vojna ni niti stvar evolucijske strategije, niti ni zgolj izraz destruktivnih nagonov, zaradi česar bi lahko trdili, da gre pri vojni za ostanek »živalskosti« v nas. Še več, če pri živalih pride do vojne – denimo pri šimpanzih, ki so jih tako krivično imenovali opice ubijalke –, gre pri tem za odziv živali na človeško vmešavanje v njihov habitat.
Kot nekakšen neuravnovešeni bipolarni eksorcizem se danes hkrati vrši izganjanje živalskosti iz vsega človeškega, kot v primeru ideje ne-humane vojne, počlovečenje vsega živalskega, kot denimo v ekstenziji človekovih pravic na živali, in poživaljenje vsega človeškega, kot na primer pri ideji vrnitve človeka v svet oživljene in misleče materije.
Takšno je torej današnje stanje stvari. Očitno je čas za nov program – za program tistega n-koga/n-človeka/n-humanista, ki bo vzel nase dolgoročne posledice lastne človeškosti in nečloveškosti in jih bo sposoben zaobrniti v dobrobit sveta.
Doc. dr. Bara Kolenc je filozofinja. Je članica Društva za teoretsko psihoanalizo in predsednica Mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung. Skupaj z drugimi avtorji je prejemnica Priznanja za najodličnejši znanstveni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2021 za znanstveno monografijo Hegel 250 – Too Late?. Je tudi režiserka in umetnica, prejemnica prestižne evropske gledališke nagrade Theatertreffen Stückemarkt Comission of Work 2016, skupaj z Atejem Tutto.
Esej je nastal na podlagi govora, ki ga je Bara Kolenc imela na otvoritvi projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! v Kobilarni Lipica 9. junija 2022.
Spomladi je bil v sublation magazine objavljen njen esej, v katerem se prav tako posveča sodobnemu diskurzu človeškosti in živalskosti, njegovim pastem, nevarnositm in absurdom.
https://www.sublationmag.com/post/an-inhumane-war-ukraine-animals-and-refugees
Foto: Zack Sievers
