Po tej drugi knjigi je leta 1976 Lutkovno gledališče Maribor izvedlo niz lutkovnih predstav z naslovom Zverinice iz Rezije, ki jih je posnela in predvajala tedanja Televizija Ljubljana (danes Televizija Slovenija). Rezija in njene zverinice so se tako neizbrisno vtisnile v zavest (osrednje)slovenskega prostora. Dovolite mi, da ob petdesetem rojstnem dnevu rezijanskih zverinic spregovorim nekaj besed o dolini pod Kaninom in tamkajšnjem slovenskem narečju.
Slovenski jezikovni prostor, ki zaobjema Slovenijo in t. i. »zamejstvo«, tj. (ne samo, ampak) tudi slovensko govoreči prostor v sosednjih državah neposredno za državno mejo, sestavlja pisan mozaik 47 zemljepisnih narečij in podnarečij, ki se združujejo v sedem narečnih skupin. Eno od teh slovenskih narečij je tudi rezijanščina, ki se uvršča v primorsko narečno skupino. V okolju, ki to omogoča, se govorci slovenščine poleg svojega narečja ali kake druge neknjižne jezikovne različice navadno naučimo tudi slovenskega knjižnega jezika, ki nas povezuje in ga s tem namenom uporabljamo predvsem v javni komunikaciji. Učenje knjižnega jezika ter z njim tudi lastne kulture v preteklosti in sedanjosti najbolj sistematično poteka v okviru izobraževanja v materinščini v javni šoli.
Žal pa privilegija šolanja v maternem jeziku govorci slovenskih narečij na nekaterih območjih v »zamejstvu« kljub tamkajšnji zakonski zaščiti slovenščine nimajo. Tako je v Reziji in Terskih dolinah v Italiji, na avstrijskem Štajerskem ter v Gorskem kotarju in drugod na Hrvaškem. Čeprav so slovenska narečja v naštetih pokrajinah »avtohtona« ter so s svojo zgodovinsko prisotnostjo te pokrajine jezikovno in kulturno neizbrisno zaznamovala, javno šolstvo tam v slovenščini – ne v knjižni in ne v narečni različici – ne obstaja.
Rezijanski otroci, ki v Reziji lahko obiskujejo javno osnovno in nižjo srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom, knjige Zverinice iz Rezije v šoli ne morejo spoznati. Ne samo to. Ne znajo pravilno prebrati niti njenega naslova, saj jih v šoli ne učijo brati slovenskega črkopisa, temveč samo italijanskega. Naslov knjige bi zato v skladu s slednjim najverjetneje izgovorili [dzveriniče idz redzije]. Poleg tega ne poznajo niti knjižne besede zverinica, ki se v rezijanskem narečju ne pojavlja. Zaradi nepoznavanja slovenske abecede ne znajo brati zapisane rezijanščine, ki se pojavlja v številnih publikacijah za otroke in mladino, a tudi odrasle, ki jih že nekaj desetletij s požrtvovalnostjo izdajata predvsem kulturno društvo Rozajanski dum (ki je dejavno od leta 1983) in Muzeo tih rozajanskih judí (ustanovljeno leta 2005). Rezijanskim otrokom v javni šoli nihče ne pove, da je rezijanščina slovensko narečje, ki ima isti izvor kakor narečja, ki se govorijo od Rezije na vzhod v Bolcu [bovcu] in na jug v Terskih dolinah ter seveda vse do Prekmurja in Porabja. Odveč je povedati, da za prvine slovenske kulture, ki so navdahnile recimo slovenske evrske kovance – Triglav, knežji kamen, Primož Trubar, France Prešeren, Sejalec Matije Jame, arhitektura Jožeta Plečnika, prekmurska štorklja, lipicanci – niso še nikoli slišali. Ali menite, da na ta način lahko čutijo pripadnost širšemu slovenskemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru?
Občina Rezija spada med tiste občine, v katerih velja zaščitna zakonodaja za slovensko zgodovinsko jezikovno manjšino v Furlaniji – Julijski krajini, ki javno rabo slovenščine omogoča predvsem v knjižnem jeziku, v Kanalski dolini, Reziji ter Terskih in Nadiških dolinah pa tudi v narečnih različicah. Kljub temu pa se v Reziji vsi trije zaščitni zakoni (dva državna iz let 1999 in 2001 ter en deželni iz leta 2007) dejansko izvajajo v zelo okrnjeni obliki. V javnih položajih namreč ne rezijansko narečje ne slovenski knjižni jezik v pisni obliki nimata vidne vloge sredstva sporazumevanja, uradni jezik občinske uprave, javne šole in Katoliške cerkve je namreč samo italijanščina. Zdi se, da omenjene institucije glede domačega jezika v dolini nimajo neke jasno izdelane jezikovne in kulturne politike. Poljavna raba rezijanščine in delno tudi knjižne slovenščine je tako prepuščena jezikovno zavednim rezijanskim kulturnim delavcem, ki delujejo znotraj imenovanih kulturnih društev pod okriljem organizacij slovenske manjšine v Italiji. Morda je že skrajni čas – če ni že prepozno –, da korak v to smer naredijo tudi javne institucije.
Želimo si, da bodo rezijanski otroci v doglednem času le dobili možnosti, da se v javni šoli v Reziji lahko učijo tudi jezika svojih prednikov in morda celo knjižne slovenščine, da med drugim spoznajo tudi drugod na Slovenskem tako priljubljene Zverinice iz Rezije. Rezijanski kulturni delavec Sandro Quaglia je v imenu staršev šoloobveznih otrok leta 2011 za Rezijo predlagal model dvojezične osnove in nižje srednje šole, kakršen se je uspešno uveljavil v Špetru v Nadiških dolinah, in strnil: Škula, to jë wsë ‘Šola je vse’ (Näš glas 2011/3, str. 1).
Izr. prof. dr. Matej Šekli, Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete
V okviru projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! je v sklopu aktivnosti ImproKnjige – ImproPravljice nastal niz ilustracij rezijskih pravljic.
Likovni projekt je navdihnila 50. obletnica antologije živalskih pravljic iz rezijskega ustnega izročila Zverinice iz Rezij, ki jih je zapisal Milko Matičetov.
Študentom drugega letnika ilustracije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje je rezijanske pravljice predstavila raziskovalka Pedagoške fakultete dr. Milena Mileva Blažić, nato pa so študentje ilustrirali izbrane rezijanske pravljice pod mentorstvom doc. Suzi Bricelj.
Ilustracije so bile od 16. januarja do 13. februarja 2023 razstavljene v okviru semestrske razstave ALUO in od 3. aprila do 5. maja 2023 v Knjižnici Damirja Feigela v Gorici. V prihodnjih mesecih bo razstava gostovala še v drugih krajih po Sloveniji in v tujini.
