S pomočjo enostavnega teoretičnega modela Diamond in Dybvig (1983) v članku z naslovom »Navali na banke, zavarovanje depozitov in likvidnost« razložita, zakaj pride do navala na banke. Banke zagotavljajo likvidnost tako, da omogočijo dvig depozitov, takrat ko depozitarji potrebujejo denar za svojo potrošnjo. Čeprav niti banka niti depozitar vnaprej ne vesta, kdaj se bo pojavila potreba po dvigu, je banka zmožna predvideti, koliko dvigov lahko pričakuje v prihodnosti. Banka namreč posluje z mnogo depozitarji in čeprav za vsakega od njih ne ve, kdaj bo potreboval denar, lahko s precejšnjo mero gotovosti napove povprečne dvige depozitarjev v prihodnosti. V ta namen drži del sredstev v likvidni obliki, na primer v gotovini, del sredstev pa posodi naprej podjetjem v obliki posojil, ki so nelikvidna in jih je težko na kratek rok izterjati, tudi če se za to pojavi potreba.
Zagotavljanje likvidnosti je ena od ključnih funkcij bank, zaradi katere so banke zmožne zbrati depozite in z njimi financirati nelikvidna posojila. S tem zagotovijo prenos sredstev od ekonomskih subjektov s presežkom denarnih sredstev do ekonomskih subjektov s primanjkljajem denarnih sredstev. Kot tipičen primer lahko vidimo zbiranje sredstev majhnih depozitarjev, s katerimi banka financira mala in srednje velika podjetja, ki bi v primeru neobstoja banke le težko prišla do nadomestnih virov financiranja.
Diamond in Dybvig opišeta tudi drugo plat kovanca, ki jo prinaša financiranje nelikvidnih posojil preko zbiranja likvidnih depozitov. Dokler depozitarji verjamejo v stabilnost banke, bodo denar pustili na banki, razen če jih od tega ne bodo odvrnile njihove specifične potrebe po likvidnosti. Če pa začnejo dvomiti v stabilnost banke, denar raje dvignejo, saj vedo, da banka sredstva, naložena v nelikvidna posojila ne more pravočasno unovčiti za poplačilo vseh depozitarjev. Bančna panika je torej samouresničujoča.
Poenostavljen model po vzoru Diamond in Dybvig (1983) članka bi zgledal takole: predstavljajte si depozitarja, ki ima 1 €. Depozitar ne ve, ali bo denar potreboval že čez eno leto ali šele čez dve leti. S 50 % verjetnostjo bo denar potreboval čez eno leto, s 50 % verjetnostjo pa čez dve leti. Če želi, ga lahko vloži v podjetje, ki mu za 1 € investicije v dveh letih vrne 1,4 €. Taka investicija v podjetje pa je dolgoročna. Podjetje na primer investira v stroje in čez eno leto začne s proizvodnjo. Če bi depozitar želel denar nazaj že čez eno leto in ne bi mogel čakati dve leti, bi za 1 € investicije dobil le 0,2 €.
Preprosti račun pokaže, da se depozitarju ne splača investirati denarja direktno v podjetje, saj pričakuje, da bo s 50 % verjetnostjo pridobil 1,4 € in s 50 % verjetnostjo zgolj 0,2 €. V pričakovanju torej dobi 50 % X 1,4 € + 50 % X 0,2 € = 0,8 €, kar je manj, kot če bi denar imel doma in ohranil 1 €.
Če pa je depozitarjev več, recimo 1000, lahko svoj denar, torej 1.000 €, zberejo v banki. Banka pričakuje predčasni dvig polovice depozitarjev, zato 500 € pusti v svojem trezorju, 500 € pa investira v podjetja. Če banka vse svoje zaslužke izplača depozitarjem, depozitar pričakuje, da bo za investicijo 1 € dobil 1 € čez eno leto, kar mu banka izplača iz trezorja, ali pa 1,4 € čez dve leti, kar mu bodo prinesle investicije v podjetja. Depozitar torej pričakuje donos 50 % X 1,4 € + 50 % X 1 € = 1,2 €, kar je več, kot če bi denar imel doma in ohranil le 1 €. Primer pokaže, kako lahko banka z zagotavljanjem likvidnosti depozitarjem zbere denarna sredstva, ki jih posodi naprej podjetjem v obliki nelikvidnih posojil.
V tem enostavnem primeru pa se skriva tudi past, ki jo prinese financiranje nelikvidnih posojil z depoziti, ki so unovčljivi po potrebi. Banka odlično deluje, dokler v njeno stabilnost verjamejo depozitarji, ki ne potrebujejo denarja v prvem letu. Če pa depozitar, ki denarja sicer ne potrebuje, misli, da bodo vsi ostali depozitarji dvignili denar v prvem letu, se tudi njemu bolj splača dvigniti denar v prvem letu. Če denar dvigne, se postavi v vrsto z vsemi ostalimi. Pride do navala na banko. Banka lahko poplača prvih 500 depozitarjev z gotovino brez težav. Poplača lahko še nadaljnjih 100 depozitarjev, saj predčasno likvidira 500 €, ki jih je naložila v dolgoročna posojila, in za njih dobi 500 X 0,2 € = 100 €. Prvih 600 depozitarjev v vrsti dobi torej svoj 1 € nazaj, zadnjih 400 depozitarjev pa ostane brez vsega.
Depozitar, ki se odloči in dvigne denar v prvem letu, bo dobil 1 € nazaj, če bo med prvimi 600 med 1000 depozitarji, ki stojijo v vrsti, torej s 60 % verjetnostjo. V pričakovanju bo torej dobil nazaj 60 % X 1 € = 0,6 €. Če pa se odloči, da denarja ne dvigne v prvem letu, ampak počaka na drugo leto, potem bodo vsi ostali dvignili denar v prvem letu. Banka bo poplačala prvih 600 depozitarjev v vrsti, zadnjih 399 depozitarjev že v prvem letu ne bo dobilo ničesar, tako kot ne bo dobil ničesar depozitar, ki bo čakal na drugo leto. Depozitarju, ki verjame, da bodo vsi ostali dvignili denar v prvem letu, se ravno tako splača dvigniti denar čimprej.
Primer kaže, da banka v primeru zaupanja vase odlično deluje. Zbere depozite in depozitarjem zagotavlja likvidnost, hkrati pa financira mala in srednje velika podjetja. Če pa pride do nezaupanja v stabilnost, se ista banka sesuje kot hišica iz kart. Naval na banko povzroči pritisk na podjetja, ki ne dobijo več dolgoročnih virov financiranja, kar povzroči velike negativne vplive na celotno gospodarstvo.
Naval na banko se v tem preprostem modelu zelo enostavno razreši s pomočjo zavarovanja depozitov. Jamstvena depozitna shema zagotovi depozitarjem, da dobijo vrnjen obljubljeni denar ne glede na obstoj bančne panike. Posledično se depozitarji ne odzivajo na paniko, kar paniko v celoti prepreči.
Na žalost pa zavarovanje depozitov ni magična rešitev, ki bi dokončno preprečilo nastanek nestabilnosti v bančništvu. Z zavarovanjem depozitov se namreč omeji pritisk depozitarjev na banko. Banka je zato lahko manj motivirana, da pregleduje poslovanje svojih posojilojemalcev, in s tem postaja bolj tvegana. Zavarovanje depozitov torej po eni strani rešuje problem bančne panike, po drugi strani pa oslabi drugo, nadvse pomembno nalogo banke, ki mora za uspešno delovanje nadzorovati svoje posojilojemalce.
O tem govori članek Diamond (1984), ki izpostavlja, da se banka z diverzifikacijo, torej s posojanjem več posojilojemalcem hkrati, laže zaveže, da jih bo res nadzorovala in s tem zmanjševala njihovo in lastno tveganje. Model Diamonda (1984) je sledeč: predstavljajmo si, da podjetje, ki si izposodi denar pri banki, propade z 1/3 verjetnostjo, če ga banka ne nadzoruje, če pa ga banka nadzoruje, se verjetnost propada zmanjša na 1/6. Depozitarji ne vidijo, ali banka podjetje nadzoruje, vidijo pa, ali podjetje propade. Če bi banka odobrila posojilo le enemu podjetju, ne bi vedeli, ali banka podjetje nadzoruje, četudi bi podjetje preživelo, saj bi bilo preživetje v veliki meri odvisno od sreče. Če pa banka posodi denar tisoč podjetjem hkrati, se natančno vidi, ali banka podjetja nadzoruje in propade le 1/6 podjetij, ali pa banka podjetij ne nadzoruje in jih propade kar 1/3. Banka se posledično zaveda poglobljene transparentnosti in je prisiljena v nadzor podjetij.
Bernanke (1983) izpostavi pomen stabilnosti bank na podlagi analize velike depresije v letih 1930–1933. Pokaže, da je val bančnih propadov v teh letih izdatno poglobil recesijo. Bančni sektor zaradi nestabilnosti ni več dobro opravljal svojih funkcij, kar se je odrazilo v negativnem vplivu na realno gospodarstvo. Ben Bernanke je imel priložnost svoje akademsko znanje uporabiti v praksi, ko je v času globalne finančne krize kot predsednik ameriške centralne banke FED sprevidel, da je potrebno preprečiti zlom ameriškega finančnega sistema z neposrednim posredovanjem FED-a.
Krugman (2022), tudi sam Nobelov nagrajenec, uokviri prispevke Nobelovcev Bernankeja, Diamonda in Dybviga kot preučevanje ekonomike panike. Oceni, da je nagrada povsem zaslužena in še vedno aktualna.
dr. Matej Marinč, Ekonomska fakulteta
