Jon Fosse: Portretist samosvojega boja samega s sabo
Literarna veda Fosseja uvršča med norveške postmoderniste. Je eden najživahnejših sodobnih evropskih dramatikov, njegove igre uprizarjajo po vsem svetu, prevedene so v več kot štirideset jezikov, na rodnem Norveškem pa je poleg Ibsna najpogosteje uprizarjani dramatik.
V glavnem piše v novonorveščini. Morda ne bo odveč, če povemo, da ima Norveška dve uradni norveščini: bokmål (dobesedno: knjižni jezik) in nynorsk (dobesedno: nova norveščina), vendar sta oba izraza zavajajoča, kajti oba jezika sta tako govorjena kot pisana in tudi po starosti ni tolikšne razlike, da bi bil pridevnik nov upravičen. Spričo zapletenega jezikovnega vprašanja na Norveškem se tujci (pa včasih tudi Norvežani sami) pogosto sprašujejo, ali nista za ogromno državo in sorazmerno malo število prebivalcev dva uradna jezika kar malce prevelik luksuz.
Fosse prejema nagrado za nagrado, priznanje za priznanjem, knjižni izdelki se množijo, naj omenim med drugim 2022 izdano sedemknjižno Septologijo, pripoved o svetu in življenju obče in posamezno. Rdečo nit predstavljajo: bog, umetnost in smrt.
Z drugim priznanim norveškim piscem Janom Kjærstadom je Fosse leta 1994 ustanovil in uredoval zelo kakovostno revijo Bøk. V zvezi z imenom revije beremo leta 2006 v tedniku Ny Tid naslednje misli o knjižni jeseni oz. knjižni žetvi:
Če mislite, da jeseni mrgoli knjig zato, ker naj bi založbe z njimi zaslužile, se motite. Knjižna jesen ni slučajna. Knjige se izdajajo, ker se bo drevje obletelo. In listje odpada z vej, odkar ve, da bodo iz debla nastale knjige. Brez dreves ni knjig. Če ni knjig, je dreves veliko. Zato sta Jan Kjærstad in Jon Fosse izdala zdaj nič več obstoječo revijo Bøk: Kajti presečišče med én bok (= ena knjiga) in flere bøker (= več knjig) je bøk. Knjiga si in v knjige se povrneš.
(Bøk pa pomeni hkrati tudi bukev; tu se tudi slovenska knjiga in bukev oz. bukva lepo ujemata, zato bi se slovenski prevod literarne revije mogel glasiti Bukev oz. Bukve. Op.: D. Č.)
Jon Fosse je v vseh svojih delih odličen portretist človekovega notranjega boja. Znak odličnosti si je zaslužil z lastno definicijo razmerja med obliko in vsebino literarnega dela:
Zame sta oblika in vsebina eno in isto. Kar imam povedati, povem z obliko, oblika pa nastaja s tem, kar pripovedujem.
V romanih in gledaliških igrah ne vrvi ravno junakov; junaki se bolj ali manj vrtijo okrog enega zgoščenega konflikta. Fossejev paradoks se kaže v tem, da je ta konflikt težko opisljiv, a vendar bralcu in gledalcu na očeh. Vtis je, da se protagonisti na vse kriplje in pretege trudijo, da bi se ujeli, da bi se spoznali, da bi hodili vštric. A dejanja, kot da ne morejo pognati v tek, nič se ne izcimi, izčrpavajo se v obupnem, a jalovem poskusu, da bi preskočili vse preglobok in preširok prepad. K tej podobi sporazumevalne vrzeli silovito prispeva Fossejev jezik. Tako enostaven je in tako presunljivo globok. Skladnja je oskubljena do obisti, ločil malodane ni, premori in zamolki tulijo. Upovedovalni tok je na videz pogosto nepovezan, misli se razvezujejo in prepletajo, se cefrajo, se fecljajo, pa spet pobezljajo … in tako v nedogled. S ponavljanjem besed in besednih zvez ter stavkov zadobi Fossejeva pisava himničen poprh in psalmičen oplesk. Vsakdanjik in izkušnja sveta se izrisujeta kot medčloveška za(s)trtost, trohnobna negibnost, lenobno lebdenje v času in prostoru. Najpomembneje se ne izreče, gledalec mora sam razvozlati zapletena razmerja, razgaljenost in ranljivost junakov za gledalca in bralca nista vedno lagodni. Fossejev jezikovni postopek, ta oskubek, kakor da zna razkrivati vse skrivnosti tega sveta.
Na spletni strani se sam Fosse marca 2000 sprašuje:
Jon Fosse? Kdo je Jon Fosse? Jon Fosse ima v vsakem primeru tri razsežnosti: je običajen človek, javna oseba in pisatelj. Običajen človek je kot večina drugih, z malim, bolj ali manj srečnim življenjem; javna oseba, ki jo poznaš in o kateri imaš zato nek vtis, ali pa je ne poznaš in zato o njej nimaš nobenega vtisa, pisatelj pa je nekaj, kar pripada sebi – to nekaj je mogoče prej aktivnost kot identiteta in se verjetno ne pokriva niti z običajnim človekom niti z Jonom Fossejem kot javno osebo. Ampak kdo sem potem, kdo bi utegnil biti Jon Fosse?
Tekst: Izr. prof. dr. Darko Čuden, Filozofska fakultete UL, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko
Darko Čuden je iz norveščine prevedel dramo Jona Fosseja Punce na zofi, ki je slovensko krstno izvedbo doživela v sezoni 2006/2007 v SLG Celje. Iz spremnega gledališkega lista je rahlo prirejeno pričujoče besedilo, ki ga s prijaznim dovoljenjem gledališča hvaležni objavljamo.
*
Glasovi neizrekljivega – Nobelov nagrajenec Jon Fosse
Utemeljitev za podelitev letošnje Nobelove nagrade Norvežanu Jonu Fosseju se navezuje na eno najstarejših definicij literature: dati glas neizrekljivemu.
Za kaj drugega bi pravzaprav potrebovali umetnost, če ne za to? Za zabavo in korist, kot lahko razberemo iz Horacijevega prodesse et delectare? Za to imamo na eni strani Netflix in druge kulturno-industrijske izdelke, na drugi strani pa celo armado priročnikov, ki so se večinoma preselili na prostranstvo interneta. Za kaj torej potrebujemo literaturo? To je vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak, ki se z njo ukvarja. Mnogi med nami bodo potem ugotovili, da mnogokrat ne moremo utemeljiti, zakaj se pravzaprav ukvarjamo z umetnostjo in kulturo na akademski ravni. Vsekakor nas lahko literatura politično mobilizira, opozarja na družbene stiske in nas v brechtovskem smislu poziva k akciji. V težkih trenutkih nam lahko vliva tolažbo. Vsekakor pa je in ostaja šola čustev, pot v naše nezavedno in hkrati sredstvo, kako prodreti v njegove globine z vsemi užitki in grozotami.
Fosse je po razglasitvi dejal: »Zame je to priznanje za literaturo, ki želi biti najprej in predvsem literatura, brez kakršnihkoli drugih pomislekov.« Gre za jasno zavzemanje za avtonomijo literature, ki učinkuje že s svojo obliko, ki bralcev ne poziva k dejanjem, temveč jih popelje na potovanje v globine človeške duše in jih tam sicer vodi za roko kot Vergili v Dantejevi Božanski komediji, kjer pa mora sleherni na koncu sam najti svojo pot. Deset milijonov švedskih kron nagrade (ca. 914.000 evrov) bo tako prejel zagovornik literature, ki v svojem pisanju odraža lasten medij. Fosse je četrti norveški Nobelov nagrajenec. Pred tem so nagrado prejeli Sigrid Undset, Knut Hamsun in Bjørnsterne Bjørnson.
Jon Fosse se je rodil leta 1959 v Haugesundu in odraščal v majhni vasici na zahodni obali Norveške. Kot deček naj bi bil molčeč in zadržan, vendar se je že zelo zgodaj začel izražati v umetnosti, zlasti glasbi. Obsedeno je igral kitaro in violino, pisal besedila za glasbo, pri 16 letih pa še pesmi in zgodbe. Kot mladenič je študiral književnost, sociologijo in psihologijo v Bergnu, nato pa je postal predavatelj-docent kreativnega pisanja v Hordalandu.
Le imena nekaterih pisateljev in umetnikov postanejo označevalci sloga, kot je to denimo pri Franzu Kafki (kafkovski) ali Davidu Lynchu (lynchevski). Tako imenovani »Fossejev minimalizem« pa je v gledališkem svetu postal priljubljen izraz za obsežno zmanjšanje odrskega dogajanja in jezika. Fosseja pogosto primerjajo z Beckettom in Kafko, za katera je – tako kot za Fosseja – značilen reduciran slog, dogajanje pa je prežeto z zamiki in premori. »X se zlomi« je najpogosteje zapisan stavek v Fossejevih igrah, kot ugotavlja literarni kritik Denis Scheck. Fosse je pravzaprav tudi prevajalec Kafke, Becketta, Joycea, Trakla in Rilkeja, s čimer se je zapisal v tradicijo klasičnega modernizma, ki ga kritiki označujejo za hermetičnega, elitističnega ali mistično-temačnega. Toda ta mistično-religiozni element v kombinaciji z že omenjeno minimalizacijo obenem izraža tudi visoko stopnjo čustvenosti, zlasti njenih temnejših predstavnikov, kot so tesnoba, dezorientacija in obup. Fossejeva besedila imajo vedno temačno ozadje, čeprav se pogosto začenjajo s čisto banalno vsakdanjo situacijo.
Fosse zagotovo ni lahkoten. V središču njegovih besedil so metafizična vprašanja, vprašanja o prvih in poslednjih stvareh, vprašanja o tem, kaj človeka naredi človeka in kaj sta bistvo in smisel našega obstoja. Tako so Fossejevi književni liki večinoma na milost in nemilost prepuščeni samoti, so osamljeni in izgubljeni ljudje, ki stojijo na meji med življenjem in smrtjo. Psihološke patologije, norost, poskusi samomora, dvojniki – vse te motive črne romantike in klasičnega modernizma je mogoče najti v Fossejevih besedilih v različnih variacijah, ki jih avtor vpleta v pesimistično in mračno literarno podobo. Ljubezen in smrt, osamljenost in strah pred svetom, nagnjenost k transcendentalnemu in religioznemu so teme, ki so vedno pomembne, vendar se jih naša družba v literaturi loteva v manjši meri. Elementi temačnosti, mitičnosti in hermetičnosti, ki prevevajo mnoga Fossejeva besedila, kot so denimo Melanholija, Jaz je nekdo drug, Variacije smrti, In nikoli se ne bova ločila, pa so obenem momenti, ki morajo biti odvratni ljubiteljem realistične in lahko prebavljive literature.
Fosse je torej avtor, ki ni za vsakogar. Vendar pa je za slehernega, ki želi med branjem izkusiti odpor, za nekoga, ki ga navdušujejo neprijetne, vznemirljive knjige prav zaradi njihove negativnosti. Prisrčne čestike za Nobelovo nagrado, Jon Fosse!
Tekst: Bernhard J. Winkler, Filozofska fakultete UL, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko
Prevod teksta: dr. Mateja Gaber
Slika: Niklas Elmehed, Kraljeva švedska akademija znanosti
