Govedo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem v 16. ter 17. stoletju

Johann Kanold, zdravnik iz Wrocława je pričal o neznosnem stanju, v katero je bolezen pahnila kmečko prebivalstvo na začetku 18. stoletja. Po pričevanjih naj bi živinska kuga, ki so jo kasneje spoznali za govejo kugo, leta 1711 na Sedmograškem pustošila tako močno, da »ljudje jeseni niso imeli več dovolj živine, da bi spravili pridelke in ponovno obdelali polja«.

Po splošnem prepričanju naj bi se kužna bolezen v avstrijske dežele razširila vsled trgovine z govedom, ki je jadransko obalo in Bavarsko vsaj od sredine 14. stoletja naprej povezovala s stepskimi pašniki vzhodne Evrope. Na višku trgovine konec 16. stoletja je vsako leto iz Ogrske po Kranjskih, Koroških in Štajerskih prometnicah proti Apeninskemu polotoku potovalo vsaj 20.000 glav ogrske goveje živine, ki je pristajala na krožnikih nenasitnih italijanskih mesojedcev.

V trgovino z govedom so bili vpeti tudi kranjski podložniki, ki so iz leta v leto bodisi sami vzgajali bodisi kupovali po enega ali dva vola, ju poletu uporabljali za delo, poredili do zime in nato prodali v italijanske dežele. Praksa je bila še neposredno pred drugo svetovno vojno in po njej razširjena v Selcah in Slavini pri Pivki. Po pričevanju lokalnega prebivalstva so kmetje vsako leto med novembrom in februarjem, preden so v marcu zrasle cene, kupovali slabše rejene vole, jih uporabljali eno ali dve leti, nato pa jih poredili in prodali mesarjem, ki so oskrbovali tržaške mesnice.

Govedo je bilo sicer manjše kot danes. Če naj bi ogrski voli glede na izračune na podlagi kostnih ostankov sredi 17. stoletja dosegali mase do 500 kg, pa so se mase kranjskih živali po podatkih iz leta 1840 gibale med 140 in 222 kg. Kranjsko govedo naj bi se začelo večati šele od druge polovice 19. stoletja, njegova masa se je povprečju podvojila vsled smotrnejšega križanja različnih pasem goveda ter boljše prehrane živali do konca stoletja.

Večje govedo pa ni bilo zaželeno povsod. Kranjski raziskovalec živinoreje Franz Povše, ki si je prizadeval povečati maso kranjskih živali, je v svojem delu o govedu na Kranjskem konec 19. stoletja zapisal svoje opažanje: »Še posebej težko je prepričati bohinjskega kmeta, naj si prizadeva vzgojiti nekoliko večje govedo. Takoj namreč odgovori, da so za kamnite in strme alpske pašnike primerne zgolj majhne in vzdržljive živali.«

Če sklenemo: živali nastopajo v zgodovini kot neločljivi del človeških družb. Kot smo, upam, prikazali v pričujočem prispevku, lahko skozi prizmo zgodovine goveda in govedoreje uzremo segmente agrarnih in gospodarskih razmer ter, denimo, zgodovine bolezni izbranega časa in prostora.

Tadej Pavković