V znamenitem delu Džataka iz tradicije budizma, zbirki zgodb o preteklih življenjih Siddharthe Gavtame Buddhe, osrednjo vlogo igrajo živali. Siddhartha, preden je postal Razsvetljeni, je bil rojen v številnih živalskih podobah, poleg tega pa najrazličnejše živali v zbirki nastopajo kot Buddhovi sogovorniki, utelešajo človeške vrline in slabosti ter skozi živahne prigode posredujejo moralni nauk in globoke filozofske resnice budizma. Pripovedovanje zgodb iz Džatake je že vse od začetkov budizma nekaj stoletij pr. n. št. izjemno priljubljen način posredovanja kompleksnega budističnega nauka najširši skupnosti. Številne zgodbe so upodobjene tudi na stenah samostanov in templjev, med njimi tudi pripoved o štirih dobrih prijateljih.
Pripoved o štirih prijateljih je začetek, vstop v budizem. Njeni drobci so naslikani ob vhodih v budistične samostane in domove budistov. Hkrati pa je tudi tudi konec; nagovori nas ob izhodih iz samostana ali hiše, pri čemer nas ponovno opozori na prvi pogled preprosto, a izjemno pomembno budistično načelo, ki bi mu morali slediti sleherni dan svojega življenja. Naj o njem spregovori sama zgodba.
Džataka »Štirje dobri prijatelji«
Pred davnimi časi so v džungli blizu Varanasija v sožitju in tesnem prijateljstvu živeli fazan, zajec, opica in slon. Nekega dne so radostno razpravljali o svojem spokojnem bivanju in medsebojnem spoštovanju, kar pa jih je privedlo tudi do silno bridke misli, da na širnem svetu bitja pa vendarle ne živijo na tak način. Odločili so se, da bodo vsemu živečemu, v skladu z načeli dharme, pokazali, kako naj drugim izkazujejo spoštovanje in kako malo napora je pravzaprav potrebnega za to. Tako so se štiri živali odpravile na pot; najmlajši slon je spoštovanje do starejše opice izkazal tako, da jo je nosil na hrbtu, ta si je na hrbet oprtala starejšega zajca, zajec pa najstarejšega fazana.
Tako so slon, opica in zajec na hrbtih nosili drug drugega, fazan, ki je sedel na zajčevem hrbtu, pa je dosegel prvo vejo figovca, s katere so viseli slastni sadeži, ki jih je velikodušno podelil s prijatelji. Nato so štirje prijatelji nauke dharme razodeli tudi drugim živalim, namreč naj ne ubijajo in jemljejo tistega, kar jim ni podarjeno, naj ne lažejo, se predajajo razvratu in uživajo opojnih snovi. Pri tem so oznanjali, da lahko vrlo in izpopolnjeno živijo le tisti, ki pomagajo drugim.
Tudi ljudje so začeli slediti zgledu živali in tako sta se sreča in blaginja na svetu močno povečali. Kralj in njegovi ministri so drug drugega zaslužno trepljali, češ, kako dobro so poskrbeli, da so nastopili tako sijajni in mirni časi, niso pa znali odgovoriti na vprašanje, kdo točno je zaslužen za to. Kralj je ukazal ministrom, naj o tem povprašajo puščavnika. Odpravili so se k njegovemu bivališču globoko v gozd, modrec pa jih je podučil, da blaginja na svetu ni rezultat kraljevega vladanja, njegovih ukrepov in moči, ampak so zanjo zaslužne štiri živali, ki so sledile zapovedim vrlega ravnanja in so na to pot popeljale tudi številne druge živali in ljudi. Svetoval jim je, naj bodo odslej njihov največji zgled prav te živali, štirje dobri prijatelji.
Simbolika slona v budizmu
V svetih spisih budizma se Buddha velikokrat pojavi v podobi slona, ki v budizmu slavi po svoji modrosti in spokojnosti. Slonja podoba pa v tradiciji predstavlja tudi zadnje Buddhovo rojstvo, preden je dosegel nirvano, tj. razsvetljenje in osvoboditev. Kraljica Maja, Buddhova mati, je namreč neke noči sanjala, da je v njeno maternico vstopil snežno bel slon, ki je bil, kot se je izkazalo pozneje, Siddhartha Gavtama sam.
Te sanje, najvažnejše v celotni tradiciji budizma, predstavljajo dejanje brezmadežnega spočetja Buddhe, nakar se je devet mesecev pozneje rodil deček, ki je postal oznanjevalec novih resnic in novega načina bivanja, ki mu še danes sledijo številni ljudje po svetu. Sloni so v budizmu povezani z božanskimi sferami ter simbolizirajo vrle in dobre kralje, hkrati pa je Siddhartha Gavtama njihov samoten način življenja svojim učencem predstavil kot ideal bivanja: le prek občasnih odmikov od skupnosti, v spokojnih goznih pustinjah, je namreč mogoče uvideti vrhovne filozofske resnice, ki osmišljajo samo bivanje v družbi in vodijo do opravljanja vrlih dejanj v dobro vsega živečega.
Avtorica besedila in prevoda: doc. dr. Nina Petek, Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Ilustracija: Slon
Avtorica: Ljiljana Marković, Fakulteta za dizajn Zagreb
