Spomni se, otrok, kako skrivnostno / sta spojena narava in zgodovina sveta / in kako različna je vzmet duha / pri slehernem ljudstvu na zemlji. / Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk. / Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji / iz Noetove barke zatekli na naša čista tla, / zakaj so postali naša sveta žival, / zakaj so stopili v legendo zgodovine / in zakaj razburjajo našo prihodnost, / nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo / in postajajo zanosno sedlo našega duha.
Edvard Kocbek, Lipicanci, odlomek (1969).
Najbolj primerno se mi zdi naš projekt Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti!, ki bo v prihodnjih dveh letih potekal pod sloganom Človek, žival, začeti z odlomkom iz pesmi Lipicanci Edvarda Kocbeka, v kateri se pesnik navdušuje nad tem konjem, biserom živalskega in človeškega sveta. Pesem je oda lipicancem, je oda človeškemu in živalskemu svetu, in pesem povzema vse, k čemur bo naš projekt stremel. Stremel bo namreč k spoznavanju njune prepletenosti, soodvisnosti in, v najboljšem primeru, lepote. V časih velikih sprememb, v katerih živimo, sta zavest o spoznanju in lepoti spoznanja prav posebej pomembni.
Spremembe podnebja, ponavljajoče se pandemične krize, razdvojenost političnih skupnosti, nadaljevanje starih vojn in razplamtevanje novih, odtujenost družbenih slojev, somrak religij na eni strani in verske skrajnosti na drugi, očitni premiki političnih moči in bolj ali manj prikrite ustavne spremembe – živimo v času zares velikih sprememb. Vse te spremembe se odvijajo znotraj koordinat sveta, ki jih sestavljajo narava, človek, oblast in, kar je novo, umetna inteligenca. Gre za novo zgodovinsko stvarnost, ki pred človeštvo in vsakega izmed nas postavlja nove velike izzive in dileme.
Le malokaj bomo pri reševanju naših dilem in soočanju z našimi izzivi potrebovali bolj kot spoznanja, kakršna nam lahko dajo raziskovalci in njihove znanosti. A ne znanosti ne raziskovalci ne padajo z neba, prej bi lahko rekli, da je v obojih nekaj zlodejevskega. Faust je naredil kupčijo s hudičem, da bi prišel do spoznanja, in v tej kupčiji je zastavil sebe. Davno prej sta Eva in Adam jedla od drevesa spoznanja, od katerega jima je bila postregla zapeljiva kača. Kar je sledilo, je zgodovina človeka. Ali rečeno drugače, z manj metafore, za spoznanja so potrebna drzna tveganja in pustiti se je treba zapeljati onkraj zamisljivega, potrebno je biti v polni meri človek. Znanost je torej vsa od človeka in znanstvenik, raziskovalec, je človek, ki mu nič človeškega ne more biti tuje.
Projekt Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! združuje znanstvenike, umetnike in raziskovalce Univerze v Ljubljani ter mnoge njihove kolege. Njegov namen je opozoriti na pomen njihovega dela ter dileme in izzive, s katerimi se pri svojem delu in v svojem življenju srečujejo, obenem pa njihova spoznanja približati kar najširšemu krogu javnosti. Raziskave, znanosti in umetnosti, kadar jih spremlja človečnost, humanitas, so vendar nekaj navdihujočega in navdušujočega, nekaj lepega so, kot je lahko nekaj lepega in s tem navdihujočega in navdušujočega človek.
Posebej lepo in navdušujoče je lahko tudi sobivanje človeškega in živalskega sveta, ki pa se morata predtem seveda dodobra spoznati. Spomnimo se Kirona, kentavra s podobo pol moža pol konja, ki je Ahila, Eneja in Jazona in mnogo drugih grških junakov učil lepih umetnosti in jim s tem dajal spoznanja. Spomnimo se še enkrat Edvarda Kocbeka, pesnika, ki se mu je ob konjih, lipicancih, ki jih je imel za svete živali, rodilo spoznanje, da
“Nič temnejšega ni od jasne govorice / in nič resničnejšega ni od pesmi, / ki je razum ne more zapopasti.“
In spomnimo se na besede, ki jih je lisica rekla Malemu princu:
“Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zato sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.”
Iz takšne edinosti, takšne navdušujoče in navdihujoče bližine, rastejo prijateljstva in še prej spoznanja.
V letih 2022 in 2023 se Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! posveča prav tej temi pod sloganom Človek, žival. Medtem ko je v naših časih občutenost človeka zase, za svojega bližnjega in zoprnika tema razdražljivih razprav, pa je človekova drža do živali vse prej kot mila občutena. Davno so sicer minili časi, ko je človek živali imel le za lastno korist, in davno je že, kar vemo, da so živali družbena bitja, ki imajo svoja občutja, svoja veselja in svoje bolečine. In vendar je še majhna naša zavest o tem, da si z živalmi delimo naša življenja in imajo tudi živali pravico do svojega življenja. Človek živali še ni zares človek.
In ni pretirana trditev, da kdor misli, da ni žival, ni človek. Blizu smo si, ljudje in živali, preveč blizu, da bi ne bili skupaj. Naš projekt bo v prihodnjih dveh letih stremel k spoznavanju in ustvarjanju takšne bližine.
Naj živijo znanosti! Naj živijo raziskovalci! Naj živijo živali in žival v človeku! Naj živi človečnost, humanitas! Humanistika, to si ti!