Po živalih so poimenovani rodovi staroselcev, različna društva, taborniki, skupine otrok v vrtcih, športni klubi. Z živalskimi imeni se psujemo in z izrazi zanje poudarjamo izstopajoče osebnostne lastnosti ter naša vedenja in lastnosti. Za tovrstno označevanje je značilna velika pomenska in kulturna pestrost. Za nas je slon neroden in počasen, drugod ga slavijo v veliko bolj svetli luči.
Vzporedno z banalno, prijetno in neprijetno profanostjo pa je zanimivo spremljati razvoj prvotno zastavljenih arhetipov skozi literaturo in pravljično zapuščino. Tu najdemo pravo zakladnico prepletajočih se motivov in simbolov, zakritih sporočil, ki jih še vedno razvozlavamo, pravilno prenašamo iz drugih kulturnih okolji in v naš čas tudi napačno prevajamo ter izgubljamo njihov prvotni smisel. Gre za vrsto univerzalnih pomenov, ki se prenašajo skozi brezmejne prostore krajev in časov.
V pravljicah so živalski liki počlovečeni, zato da bi se človek, ki skozi njih ubeseduje in upodablja svoj vrednostni sistem (ne gre sicer samo za to funkcijo), v njih verjetno uzrl v svoji pravi, goli podobi.
V oddaji Glasovi svetov na programu Ars Radia Slovenija je o tem govorila dr. Mateja Gaber s Filozofske fakultete, ki še posebej dobro pozna temo germanske mitologije in srednjeveške pesemske literature. O mitologiji in živalskih pravljicah nasploh pa se je novinarka Magda Tušar pogovarjala z dr. Mileno Milevo Blažič s Pedagoške fakultete, ki prav tako sodeluje v projektu Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti!
Vljudno vabljeni k poslušanju pogovora v podcastu radia Prvi!