Upokojena profesorica literature na univerzi Cergy-Pontoise je napisala kakih dvajset knjig, v katerih secira težo dominacije razredov in ljubezensko strast, dve temi, ki sta bili ključni za njeno pot ženske, zaznamovane z delavskim poreklom. V literaturo je vstopila leta 1974 z avtobiografskim romanom Prazne omare (Les Armoires vides). Leta 1984 je dobila nagrado Renaudot za drugi avtobiografski roman Trg (La Place); Dogodek (L’événement) iz leta 2000 pa opisuje, kako je leta 1963, kot mlada študentka dve leti pred legalizacijo kontracepcijske tabletke, splavila – in je bila ob tem pripravljena na vse, celo na kršenje zakona, saj pravi: »Kot ponavadi je bilo nemogoče določiti, ali je abortus prepovedan, ker je to slabo, ali je bilo to slabo, ker je prepovedan.«
Leta 2008 so izšla Leta (Les Années), delo, ki je bilo največkrat nagrajeno (Prix Marguerite Duras 2008, Prix François Mauriac 2008 in Prix de la langue française 2008 – nagrada, ki je hkrati namenjena tudi njenemu celotnemu opusu). Gre za njen najbolj prevajani roman, ki ga imamo tudi v slovenščini. Izšel je leta 2010 v prevodu Maide Alilović pri založbi Didakta. Ob tej priložnosti je avtorica obiskala Slovenijo.
Zagotovo bi zaslužili prevod še knjigi Dekletovi spomini (Mémoire de fille) iz leta 2016 ali njena zadnja, letošnja, Mladenič (Jeune homme), ki opisuje njeno zvezo s 30 let mlajšim moškim med letoma 1994 in 1997. Kot v drugih knjigah gre tudi tu za intimne izpovedi o ženskih temah, o sramu, o minevanju … Annie Ernaux brez usmiljenja grebe po sebi, »praska do kosti«, kot so napisali v francoskih časopisih.
Annie Ernaux je 16. francoska nobelovka, nagrajena 8 let po Patricku Modianoju (leta 2014). Ker se pisateljica ukvarja z ženskimi temami, kjer se intima meša z domačnostjo, medrazrednimi prehodi in konflikti, ni nujno zanimiva za literarne teoretike, predane visoki literaturi. Zanimiva je že njena reakcija na nagrado, za katero je izvedela v kuhinji, ko je poslušala radio z namenom, da se seznani z novim Nobelovim nagrajencem za literaturo. Prej je niso mogli dobiti na telefon, da bi ji novico sporočili, tako da je bilo to zanjo veliko presenečenje. Ko se je srečala z novinarji, je sedemnajsta lavreatka zelo jasno in neposredno odgovorila na vsa vprašanja, ki so ji jih po razglasitvi postavili: o uporu v Iranu, ki so ga začele ženske in ki ga podpira, o vojni v Ukrajini, katere jo je strah, saj pravi: »Vedno me je navdihovala želja po miru. Sem otrok vojne, ki je spoznal bombardiranja, čeprav v mojem spominu ni nujno teh podob.«
Nobelova nagrada predstavlja veliko čast. In tudi veliko odgovornost, je rekla avtorica. Odgovornost tudi za nas, ki se ukvarjamo s humanistiko: upamo, da bo pomembna nagrada spodbudila naše založbe in prevajalce oziroma prevajalke še h kakšnemu prevodu, predvsem pa, da jo bodo JAK in druge inštitucije, ki podeljujejo subvencije, prepoznali za vredno prevoda. Do sedaj so pobude za prevod in prošnje za finančno podporo naletele na gluha ušesa. Razen pri knjigi Leta, kjer pa se je mlada prevajalka spopadala z zahtevnim delom brez poglobljene lektorske, mentorske ali uredniške pomoči. A še dobro, da imamo vsaj ta prevod.
Podobna zgodba o tem, ali so teme, s katerimi se pisatelj oziroma pisateljica ukvarja, zadosten dokaz za to, ali nagrajenec sploh zasluži nagrado, se je pri nas že dogajala leta 2014, ko je lavreat postal Patrick Modiano: takrat so bili na voljo trije njegovi prevodi, ki so bili neposredna ali posredna zasluga prizadevanj prevajalke dr. Nadje Dobnik. Takoj po nominaciji je starosta prevajalcev Aleš Berger zatrdil, da je Modiano njegov najljubši avtor, temu pa sta v kratkem času sledila dva njegova prevoda. Pri Annie Ernaux se Aleš Berger ni oglasil.
A da ne bomo ostali pri slovenski stvarnosti, zaključimo s citatom Annie Ernaux, ki najlepše pojasni, zakaj je vredno pisati. Za zaključek romana Leta zapiše: »Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več.«
dr. Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete