Ta misel je prišla na uho mimoidočemu, ki je prepoznal slavnega kraljevega svetovalca, zato se je odločil, da bo upošteval njegove besede. Tako je mrtvo miško prijel za rep in odšel dalje po cesti, nakar ga je ustavil trgovec in mu dejal: »Moj leni maček me že vse jutro nadleguje, saj ni pri volji, da bi si sam poiskal obed! Odnesel bi mu vašo miš, zanjo vam dam dva cekina!«
Mož je sprejel ponudbo in si s cekinoma kupil nekaj kosov sladkega peciva in vode. Ko se je mastil ob cesti, je mimo njega priromala skupina utrujenih ljudi, ki so na žgočem soncu ves dan nabirali rože za izdelavo obrednih vencev. Bili so lačni in žejni, zato so nagovorili moža, naj od vsakega od njih vzame nekaj cvetja, v zameno pa naj jih poteši z vodo in pecivom. Moški je pristal, a s cvetjem ni imel kaj početi, zato ga je zvečer prodal na trgu. Z nekaj denarja je kupil več kosov sladkega peciva in vode ter se naslednji dan vrnil na isti kraj, da bi kupljeno zamenjal s cvetjem nabiralcev. Razdelil je več peciva in vode kot prejšnji dan in posledično je prejel več cvetja, ki ga je zvečer zopet prodal na trgu. Isto je napravil še nekaj dni zapored in kup cekinov se je počasi večal.
Nekega večera se je razdivjalo strašno neurje z močnimi nalivi in vetrom. Ko se je mož drugo jutro sprehodil mimo kraljevega vrta, je tam uzrl pravo razdejanje, na trati je vsenaokoli ležalo mnogo polomljenih vej in drevesnih hlodov. Kraljevemu vrtnarju je ponudil, da bo vse počistil, le če bo lahko v zameno obdržal veje in hlode. Leni vrtnar je brez pomisleka privolil. Mož je nemudoma poklical nekaj otrok, ki so se igrali v parku čez cesto, ti pa so za kos sladkega peciva pobrali vse veje in hlode ter jih zložili na kupe. Mimo je prišel kraljevi lončar, ki je iskal drva za peč. Ko je ugledal kupe vejevja in drv, ki so jih pravkar nabrali otroci, je možu zanje plačal lepo ceno, kupčiji pa je dodal tudi nekaj svojih loncev.
Z dobičkom od prodaje cvetja, vej in drv je mož čez nekaj časa odprl stojnico s čajem, kjer so se ustavljali razni trgovci in potniki. Kmalu si je nabral toliko denarja, da ga je imel zase še preveč, zato ga je velikodušno razdajal med revne ljudi. Ko je nekoč premišljeval o svojem uspehu, se je spomnil, da se je vse pravzaprav začelo z besedami kraljevega modrega svetovalca o mrtvi miši, ki ga je vodila do lačne mačke, pa dalje do sladkega peciva, cvetja, polomljenih vej, čajne stojnice in na koncu do velikega premoženja. Pomislil je, da se mora za sijajen nasvet zahvaliti dvornemu svetovalcu. Ko mu je povedal svojo osupljivo zgodbo, je svetovalec pomislil: »Glej ga no, saj to bi bil greh, če tega moža ne obdržimo na dvoru! Poleg tega bi bil dober mož za mojo edino hčer, saj bi zanjo znal le kar najbolje poskrbeti! Pa še z mojim premoženjem bi znal ravnati!«
Tako se je mož poročil s svetovalčevo hčerko, po tastovi smrti pa je prevzel mesto glavnega dvornega svetovalca. Vse svoje življenje je velikodušno daroval svoj denar in tako poskrbel za blaginjo in srečo številnih ljudi. Pri tem pa nikoli ni pozabil, da se je vse skupaj začelo z mrtvo miško in lačno mačko.
Simbolika mačke v budizmu
V številnih džatakah je bila mačka velikokrat opisana kot izurjena, premetena in neusmiljena plenilka, strah in trepet sleherne miši, pri čemer se mnoge zgodbe zaključijo z zmago fizično šibkejših živali, a premetenih in ostrega uma. Podoba mačke je v teh primerih sorodna podobi zmaja in odslikava idejo, da fizična moč nikoli ne more premagati opičje ali mišje iznajdljivosti, torej moči uma telesno šibkejših.
Sicer pa nasploh v budizmu mačke veljajo za sveta bitja; veliko besedil raznih budističnih šol jih opisuje kot najbolj pozorne oz. čuječne živali. Ves trud umirjanja opičjega uma, obrzdanja svoje zmajskosti je v sleherni budistični praksi usmerjen k doseganju mačje spokojnosti in veščini vzdrževanja pozornosti. Človek si mora k slednjemu prizadevati s pomočjo številnih kompleksnih meditacijskih tehnik, medtem ko mačkam to uspeva brez slehernega truda; takšne so namreč popolnoma spontano, že po svoji naravi. Zavoljo tega mačke v budizmu veljajo za rojene mojstre meditacije, ta ideja pa je še posebej močno zastopana v japonskem budizmu zen. Znana je na primer pripoved o budističnem mojstru in njegovem učencu: nekega dne učenec svojega učitelja poprosi za nasvet, kako naj umiri svoj nestanovitni um, mojster pa mu na kratko odvrne, da mu on pri tem prav nič ne more pomagati in pokaže na mačko, ki spokojno dremlje v senci – vse, kar mora vedeti, se lahko nauči zgolj od mačke. Mačka v budizmu torej velja za žival, ki je edina od vseh bitij že po svoji naravi sposobna bivati v trenutku, ne meneč se za tegobe preteklost ali negotove pripetljaje prihodnosti. Veščina bivanja v trenutku pa ne vodi le do spokojnosti, ampak, kot je opredeljeno v šolah budizma mahajana, je »biti v trenutku« razsvetljenje samo. Zaključek številnih šol budizma je torej: »Bodi kot mačka!« In medtem ko je na primer v hindujskih šolah najsvetejši zvok, ki služi tudi kot sredstvo za doseganje višjih uvidov v meditaciji, kozmični zlog om, je v budizmu najsvetejši zvok nekaj precej bolj preprostega – predenje mačke.
Mačjim veščinam vzdrževanja pozornosti, biti tukaj in zdaj, brez oklepanja sleherne misli, pa se pridružijo tudi njihove fizične sposobnosti raztezanja telesa, ki imajo v budizmu prav tako pomembno vlogo kot strategije obvladovanja uma. Mačke že po svoji naravi vedo, da sta telo in um bistveno povezana, brez učenja skladovnic besedil in kakršnihkoli drugih posebnih naprezanj. Poleg tega je v budizmu izjemno cenjena tudi mačja igrivost; ko se iz spokojnega bivanja v trenutku mačka prebudi v svet, se začne igrati z življenjem, ne glede na to, kaj ji prinese. Veščina bivanja v trenutku namreč vodi do vitalnega, igrivega, rahlo hedonističnega pogleda na življenje – ker bivamo pravzaprav zgolj droben hip, ga užijmo v vsej njegovi polnosti.
V nekaterih džatakah je bilo pozorno dremanje mačk opisano kot mačja lenoba. A da ta nima zgolj negativnih učinkov, je zgovorna ena od džatak o leni in lačni mački, ki je, povsem v mačjem slogu, prepustila svojemu gospodarju, naj ji poišče nekaj za pod zob, medtem ko se je sama prepuščala bivanju v trenutku. Od mačje lenobe ali njene meditacijske potopljenosti, kakorkoli že razumemo način mačjega bivanja, pa so tudi številne koristi. Ena od teh je gotovo spoznanje, da moramo včasih preprosto pustiti, da se dogodki odvijejo sami od sebe, brez večjega poseganja v tok življenja – kar pa bo sledilo na koncu, bo v vsakem primeru dobro.
Avtorica besedila in prevoda: doc. dr. Nina Petek, Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Ilustraciji: Mačka
Avtorica: Ljiljana Marković, Fakulteta za dizajn Zagreb
