»Ljuba žena,« ji je v zadregi odvrnil zmaj, »jaz živim v vodi, opica na suhem – le kako naj jo ulovim?«
»S kavljem ali palico,« je nemudoma odgovorila žena. »Ne zanima me, kako, le ujeti jo je treba. Če ne dobim njenega srca, bom umrla.«
»Velja, pomiri se,« je odgovoril zmaj in potolažil ženo, češ da že kuje premeteni načrt. »Prinesel ti bom njeno srce.«
Ko je Buddha v opičji podobi sedel na bregu Gangesa in si z vodo svete reke gasil žejo, se mu je približal zmaj in ga nagovoril: »Cenjena opica, zakaj živiš od suhih sadežev tega starega figovca in vztrajaš le na tem kraju? Na drugi strani Gangesa ni videti konca drevesom jablan in mangovcev, katerih sadeži so sladki kot med! Zakaj ne bi prečkala reke in si privoščila slastnih in sočnih dobrot?«
»Gospod zmaj,« je odgovorila opica, »Ganges je neznansko globoka in neznansko široka reka. Le kako naj jo prečkam?«
»Pha, nič preprostejšega! Posadil te bom na svoj hrbet in te prenesel čez.«
Opica je zmaju brez pomisleka zaupala in takoj privolila. »Pridi, namesti se na moj hrbet,« jo je pozval. Opica je vzhičeno splezala nanj, zmaj pa je preplaval le kratko razdaljo in se z lahkoverno živaljo potopil pod vodo.
»Hej, prijatelj, mar me želiš potopiti?!« je zakričala opica. »Zakaj?!?«
Zmaj je zapihal in jih odvrnil: »Mar misliš, da te nosim iz čiste dobre volje? Niti slučajno! Moja žena hrepeni po tvojem srcu in prinesti ga ji moram za obed!«
»Prijatelj,« je mirno odvrnila opica, »cenim, da si mi povedal o svojih namerah. A če bi opice svoje srce nosile s sabo, ko skačemo z veje na vejo in z drevesa na drevo, bi se nam razbilo na koščke!«
»Hm, torej srca nimaš s sabo? Kje pa ga hraniš?« je zaskrbljeno vprašal zmaj.
Opica je pokazala na figovec nedaleč stran. »Glej,« je odvrnila, »na tem starem figovcu visijo naša, opičja srca.«
»Če mi pokažeš svoje srce,« je rekel zmaj, »potem, obljubim, te ne bom pokončal.«
»Seveda, odpelji me do drevesa, pa ti ga pokažem.«
Zmaj je opico prepeljal nazaj na breg, ta je skočila z njegovega hrbta, splezala na figovec in sedla na vejo drevesa. »Ooo, ti neumni zmaj!« je zavreščala. »Domišljal si si, da obstajajo bitja, ki hranijo svoje srce v krošnji drevesa! Kakšen bedak! In s kakšno lahkoto sem te prelesičila! Res je, da je tvoje telo veliko in močno, a kaj ti koristi, saj si brez kanca zdravega razuma! Svoje slastno sadje na drugem bregu pa lahko kar zase obdržiš! Fige so zame dovolj dobre!«
Zmaj je ves poklapan in nesrečen, kot bi ostal brez gore cenikov, odplaval domov k srca lačni ženi.
Simbolika opice v budizmu
Opica je že vse od zgodnjega budizma dalje simbol za človekov nestanovitni um, pri čemer se v budistični filozofski literaturi, denimo v besedilu Vprašanja kralja Milinde, pojavlja izraz »opičji um«, ki označuje človekovo neobvladanost in nemirnost. Človek v običajnem, nerazsvetljenem stanju je namreč kot opica, ki skače z veje na vejo, z drevesa na drevo, poskuša zagrabiti stvari in si jih prisvajati, ter tvori razne mentalne vsebine, ki izvirajo iz želje, v budizmu opredeljene kot korenine trpljenja, ki človeka priklenja v krogotok sansare, tj. cikel ponovnih rojstev in smrti.
Človek v takšnem stanju je v budizmu, pa tudi v hindujskih tradicijah, opisan kot podivjana opica, ki zaužije kopico opojnih substanc in jo povrhu piči še škorpijon – ta podoba služi kot opis dejstva, da je um strašansko težko obvladati, kar pa seveda ne pomeni, da ga je nemogoče. Opičji um je namreč moč umiriti z raznimi meditacijskimi tehnikami, ki so bile podrobneje predstavljene že v besedilih zgodnjega budizma.
Opica je, kot lahko razberemo iz filozofskih besedil budizma in številnih džatak, simbol neobvladanosti, navezanosti, želje in sansare, katerih pogonsko gorivo je nevednost. Opica namreč pooseblja tudi idejo o posnemanju in s tem simbolizira neavtentično oz. napačno znanje o sebi in svetu; kot posnemovalka stvari je izgubljena v svetu iluzij, ki so daleč od Resnice. Z vprašanjem razmerja med resničnim in iluzijo se je ukvarjal predvsem budizem mahajana, ubesedno pa je bilo tudi v številnih džatakah, med katerimi je še posebej znana pripoved o 500 opicah, ki so, na velikanskem drevesu, druga drugo držeč za repe, skušale ujeti odsev lune v vodi. Ko ga je zadnja v vrsti opic skušala zagrabiti, je nič hudega sluteča štrbunknila v jezero – za njo pa vseh preostalih 499 nevednih živali. Opice so v tem primeru simbol za nerazsvetljene ljudi, ujetnike neznanja, ki ne zmorejo razlikovati med resničnim in iluzornim; pehajo se za odsevom lune v vodi, namesto da bi segali po luni sami, kot denimo zajec.
Pri tem pa velja poudariti, da opica oz. opičji um, kot pričajo tudi nekatere intrigantne živalske dogodivščine iz Džatake, ni zgolj živalska podoba človekove nebrzdanosti in nevednosti, ampak je, če ga seveda znamo uporabljati na pravi način, tudi sredstvo za ohranitev življenja v številnih neljubih pripetljajih, ki nas lahko vsak trenutek doletijo. Opičji um je tako lahko tudi premeten, iznajdljiv in luciden ter prekaša še tako silno fizično moč. O tem je zgovorna prav pričujoča džataka o zmaju in opici, ki ni zgolj simbol tega, kako rešiti svoje življenje pred močnejšim nasprotnikom, ampak tudi tega, kako obraniti svoje srce, ga ne pustiti obviseti na veji, v krošnjah dreves, ampak ga ohraniti v sebi in v svetu ravnati tako, kot je prav – po srcu.
Simbolika zmaja v budizmu
Tako imenovane predhodnice zmajev, kot je izpričano v zgodnjem budizmu mahajana, so pol kačje pol človeške bitnosti, v tradiciji poznane kot nage, ki so imele pomembno vlogo varovanja vrhovnega znanja, zapisanega v skrivnih budističnih spisih, sutrah, ki jo jih skrbno čuvale v svojih nedostopnih bivališčih na dnu oceana, prepredenih z mrežami iz draguljev. Buddha in številni drugi modreci so velikokrat upodobljeni kot bitja, podobna kačam, ki torej poosebljajo varuhe modrosti, ustvarjalnost in intelektualno znanje. Najbolj znamenita naga v budizmu je brez dvoma devetglava kača, ovita okoli Buddhe, ki meditira pod drevesom prebujenja in čuva njegovo modrost.
Ko se je budizem razširil na Kitajsko, v Korejo, na Japonsko in v Tibet, so bile nage upodobljene kot zmaji, ki še danes krasijo strehe in vhode številnih budističnih templjev in samostanov. V tibetanskem oz. vadžrajanskem budizmu je po zmajih celo poimenovana šola budističnih puščavnikov, namreč »zmajski jogiji«, ki neustrašno, prek zagonetnih samotnih meditacijskih praks dosegajo stanje nirvane. Ogenj, ki ga bruhajo zmaji, ponazarja aktivno prizadevanje k dosegi razsvetljenja in duhovno moč, njihovo gromko rjovenje pa človeka prebuja iz nevednosti in ga usmerja na pot, ki vodi do razsvetljenja in osvoboditve. Zmaji torej niso simbol samega razsvetljenja, ampak zgolj aktivne fizične in duhovne moči, ki je del poti, ki vodi do vrhovnega stanja bivanja. So simbol še ne razsvetljenega človeka, ki pa poseduje vse latentne potenciale prebujenja iz nevednosti. Pot do blaženosti pa je vse prej kot enostavna; na njej se mora človek, preden dospe do globljih spoznanj, soočiti tudi z drugimi plastmi svoje »zmajskosti«, namreč z ljubosumjem, lakomnostjo in agresijo. Zaradi kopičenja zgolj intetektualnega znanja in vere v fizično moč se večata napuh in ego, zato so zmaji mnogokrat upodobljeni tudi kot grozljivi, pri čemer odslikavajo stanje človekovega duha. Zato se je, predvsem v budizmu na Kitajskem in v Tibetu, pojavila ideja, da je neobhoden del poti, ki vodi do razsvetljenja, tudi t. i. »srečanje z zmajem v jami«, torej soočenje z demonom, kar je prispodoba za soočenje s svojimi najglobljimi strahovi, slabostmi in drugimi preprekami.
Kače oz. zmaji so torej že od zgodnjega budizma mahajana dalje tesno povezani z naravnimi pojavi, predvsem z vodami, v katerih so skrita pomembna učenja. Voda je simbol rodovitnosti, rasti in znanja, kar odslikava tudi same lastnosti zmajev. A zmajske bitnosti so povezane z vodami v vseh možnih oblikah, ne zgolj z oceanskimi globočinami in mirnimi gladinami, temveč tudi neurji in viharji, to pa napeljuje na idejo, da so zmaji tudi neusmiljeni in uničujoči. Slednje nas vodi k že omenjeni ideji, namreč da kopičenje zgolj intelektualnega znanja in krepitev fizične moči, kot je izpričano tudi v številnih džatakah, lahko izničita sleherno možnost duhovnega napredka. Nujno je tudi negovanje intuitivnega znanja, ki izvira iz srca, znanja, ki ga poseduje zajec, hkrati pa je potrebna tudi velika mera spokojnosti, ki je vselej aktivni zmaj in tudi številne druge živali ne premorejo v takšni meri kot – mačka, protagonistka v naši naslednji in zadnji džataki.
Avtorica besedila in prevoda: doc. dr. Nina Petek, Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Ilustraciji: Zmaj in Kralj opic
Avtorica: Ljiljana Marković, Fakulteta za dizajn Zagreb
