Novica



Džataka »O zajcu na luni«

31/05/2023

Nekoč se je Buddha rodil kot zajec. Živel je v bujnem zelenem gozdu med mehko travo in pisano praprotjo, plazečimi se ovijalkami in cvetočimi orhidejami. Okoli pravljične džungle se je vila modrozelena reka, podobna dragocenemu kamnu akvamarinu. Džungla ni bila le dom številnih živali, ampak tudi duhovno zatočišče za modrece, puščavnike, ki so zapustili posvetno, da bi se lahko posvetili višjim duhovnim ciljem, spokojnim premislekom o sebi in svetu ter samotni meditaciji. Ves svoj čas so namenili duhovnim vajam, preživljali pa so se zgolj z miloščino, namreč hrano, ki so jim jo priskrbeli dobrohotni vaščani, ki so živeli ob robu gozda. Vaščani so z največjo predanostjo skrbeli za puščavnike, saj je to veljalo za zelo vrlo dejanje.

Buddha, rojen kot zajec, je v gozdu bival s tremi dobrimi prijatelji: vidro, opico in šakalom. Vsi trije so ga izjemno spoštovali, saj jih je modri zajec poučeval o moralnih vrednotah in nesebičnem bivanju, pri čemer jih je spodbujal, da morajo biti sočutni in velikodušni ter podarjati hrano tistim, ki jo potrebujejo.

 

Nekega dne je Sakra, vladar dev, božanskih bitnosti, iz svoje nebesne palače iz marmorja na vrhu gore Meru opazoval štiri prijatelje. Odločil se je, da bo preizkusil njihove kreposti, zato se je v gozdu pojavil v podobi puščavnika. Tega dne so štirje prijatelji ločeno iskali hrano. Vidra je iz vode na rečni bregu povlekla sedem rdečih rib, opica si je z dreves nabrala sadeže manga, šakal pa je ulovil kuščarja, ki je lenobno počival ob zapuščeni posodi s kislim mlekom.

 

Sakra je v podobi puščavnika najprej pristopil do vidre: »Prijateljica vidra, lačen sem. Potrebujem nekaj hrane, da bom lahko opravil svoje duhovne vaje. Mi lahko kako pomagaš?« Vidra mu je velikodušno ponudila vseh sedem rdečih rib, ki jih je nalovila za svoj obrok. Nato se je puščavnik odpravil do opice in jo nagovoril: »Lačen sem, prijateljica opica, potrebujem hrano, da bom lahko opravil svoje duhovne vaje. Ali mi lahko kako pomagaš?« Velikodušna opica je puščavniku podarila sočne mange, ki jih je nabrala zase. Zatem je puščavnik stopil do šakala in mu dejal: »Lačen sem, prijatelj šakal, potrebujem hrano, da lahko opravim svoje duhovne vaje. Ali mi lahko kako pomagaš?« Velikodušni šakal je puščavniku podaril kislo mleko in kuščarja, ki ju je nameraval pojesti za svoj obrok.

 

Naposled je puščavnik odšel k zajcu in ga prosil za hrano, a ta je ni imel, jedel je namreč le bujno zeleno travo, ki je rasla v gozdu. Zajec je velel modrecu, naj zakuri ogenj, in ko je začel goreti, je dejal: »Nič hrane nimam, ki bi ti jo lahko podaril, razen sebe.« Takoj zatem je nesebični zajec skočil v ogenj. Puščavnika je vrlo zajčevo dejanje popolnoma presenetilo in se ga globoko dotaknilo. Nekaj trenutkov je obstal kot vkopan, a kaj kmalu je pogasil ogenj, da vroči zublji ne bi pogoltnili dobre živali. Zatem je puščavnik plemenitemu zajcu razkril svojo pravo podobo, namreč podobo Sakre, vladarja božanskih bitnosti, in dejal: »Dragi prijatelj, tvoja krepost bo ostala v spominu za vse večne čase.« Nato je dvignil zajca visoko v zrak in na bledo obličje lune naslikal obris njegove podobe, da ga bodo lahko vsa živeča bitja zrla za vselej.

 

Zatem se je Sakra vrnil v svojo veličastno palačo na gori Meru, štirje kosmati prijatelji pa so v bujnem zelenem gozdu vrlo, spokojno in srečno živeli še dolgo časa. Še danes lahko ob pogledu na polno luno uzrete podobo požrtvovalnega in velikodušnega zajca.

 

Simbolika zajca v budizmu

 

Zajec v budizmu simbolizira sočutje, spokojnost in moč intuitivnega znanja, ki vodi do razsvetljenja. Velikokrat je upodobljen v povezavi z ognjem, kar ponazarja sansaro, tj. krogotok ponovnih rojstev in smrti, ki daje življenje in ga jemlje, pri čemer lahko prepoznamo sorodnosti s simboliko feniksa. Ker je zvezan z ognjem, tj. sansaro, ne upodablja prebujenja samega, ampak pot, ki vodi do vrhovnega stanja bivanja – pogosto je namreč upodobljen z lotosovim cvetom, kar predstavlja možnost duhovnega razsvetljenja, osvoboditev iz sansare, torej nirvano. Slednje se kaže tudi v džataki »O zajcu na luni«; ko namreč Sakra reši zajca iz ognja, to odslikava idejo, da so ga skoraj pogoltnili zublji sansare, a je zavoljo svojega neomajnega sočutja na dobri poti, da jo nekoč za vselej preseže.

 

Zajec je pogosto povezan z luno in v nasprotju z opico, kot bomo videli v naslednji pripovedi, poseduje višje znanje – sega namreč po pravi luni, ne zgolj po njenem iluzornem odsevu kot opica. Zajčev um je opisan kot miren in spokojen, tak um pa je sposoben globljih uvidov v nasprotju z divjim, neobvladanim umom opice, ki hlasta zgolj za odsevi stvari in ni sposobna ugledati njihove resnične narave, namreč stvari takšnih, kot zares so. Je simbol holističnega znanja, tj. znanja o stvareh »med zemljo in nebom«; ko se skriva v zajčjih luknjah, spoznava globine, ko sega po luni, usvaja višine.

 

 

 

Avtorica besedila in prevoda: doc. dr. Nina Petek, Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

 

Ilustracija: Zajec

Avtorica: Ljiljana Marković, Fakulteta za dizajn Zagreb

 

 

logo
error: Content is protected !!