V svetu japonskega izdelovanja instrumentov so živali že stoletja bogat vir materialov. Ti inštrumenti s svojimi organskimi sestavinami še vedno pričajo o japonski umetniški iznajdljivosti in trajni zavezanosti ohranjanju harmoničnega odnosa med človeštvom in živalskim svetom s pomočjo transcendentnega glasbenega medija.
Svet japonske tradicionalne glasbe je nedvomno očarljiv, vendar pa je z njim povezana tudi sporna praksa, ki vzbuja etične pomisleke – uporaba živalskih materialov pri izdelavi glasbil. Ta starodavna tradicija, ki je cenjena zaradi svojega kulturnega pomena, je sčasoma sprožila razprave o njenem vplivu na okolje.
Nadaljnja uporaba živalskih materialov v tradicionalnih japonskih instrumentih je bila deležna kritik okoljevarstvenikov in zagovornikov pravic živali, ki trdijo, da takšne prakse niso v skladu s sodobnimi etičnimi standardi. Ker se družba spopada z razvijajočim se odnosom do dobrega počutja živali in okoljske trajnosti, praksa uporabe živalskih materialov v glasbenih instrumentih odpira zapletena vprašanja o presečišču tradicije in etike. Čeprav imajo ti instrumenti dragoceno mesto v japonski kulturni dediščini, je cena, ki jo plačujejo v smislu ohranjanja živali in vpliva na okolje, vprašanje, ki zahteva premišljeno in kritično obravnavo.
MAČKA, PES TER KAČA
Shamisen 三味線, Sanshin 三線
Inštrument shamisen je v preteklosti inkorporiral uporabo mačje in pasje kože za membranski del. Dandanes lahko to kožo še zasledimo, vendar je uporaba prešla na sintetično kožo, saj je ta bolj trpežna. Sanshin pa je tradicionalno uporabljal kačjo kožo, ki je danes zelo ključen element pri razlikovanju med seboj zelo podobnih inštrumentov.
Kratka zgodovina inštrumenta
Shamisen poznamo pod dvema imenoma: shamisen 三味線 in sangen 三弦、三絃. Slednji je japonska artikulacija znakov kitajskega imena, ki so bili uvoženi na Japonsko. V žanru jiuta se običajno uporablja ime sangen. Shamisen naj bi našel svojo pot od stare Kitajske vse do japonske Okinave (otoki Ryūkyū/琉球諸島), danes pa velja za tradicionalno japonsko glasbilo, neglede na to, da njegove korenine segajo na Kitajsko.
Inštrument se je uporabljal predvsem za spremljavo petja in se ni pogosto igral samostojno. Ob koncu 14. stoletja so ga prinesli prek trgovine v kraljestvo Ryūkyū, kjer se je edinstveno razvil, pri čemer je večinoma ohranil svojo prvotno obliko, ki je še danes dobro znana kot sanshin – ime inštrumenta. Od 15. stoletja vse do danes v sanshinu uživajo predvsem ljudje na Okinavi. Shamisen so prinesli na Japonsko v 16. stoletju s trgovino med Japonsko in kraljestvom Ryūkyū, v drugi polovici stoletja pa so ga izboljšali in razvili. S približno 500-letno zgodovino je shamisen eno izmed najnovejših japonskih tradicionalnih glasbil.
Za razliko od instrumentov sangen in sanshin, kjer so za izdelavo uporabljali kačjo kožo, je bila membrana shamisena pogosto izdelana iz pasje oz. mačje kože. To pa zaradi tega, ker so bile pasje in mačje kože takrat na Japonskem najlažje dostopne. Kačjo kožo so nadomestili tudi zato, ker jo je bachi (plektrum) zlahka pretrgal.
Najstarejši ohranjeni shamisen se imenuje Yodo in je bil izdelan po naročilu Toyotomija Hideyoshija okoli leta 1596, oblika inštrumenta pa je bila že takrat skoraj enaka današnjemu shamisenu.
Shamisen je bil dokončno dodelan v obdobju Edo v 17. stoletju in je do danes ostal nespremenjen. Shamisen se je v obdobju Edo hitro razširil in se sprva uporabljal med višjimi sloji v mestih. Nato se je sčasoma razširil tudi med navadne ljudi in celo na podeželje, kjer se je razvil na svoj edinstven način (Shamiko).
Glavna razlika med shamisenom in sanshinom je v tem, da sanshin izvira z otokov Ryūkyū in se je ob stiku s centralno Japonsko preoblikoval v shamisen. Največja razlika je v velikosti in materialu, iz katerega je sestavljeno telo inštrumenta (kačja ali mačja/pasja koža).
Uporaba mačje, pasje ter kačje kože
Pri izdelavi shamisena je navada, da se pri mačji koži uporabi kožo s trebuha, pri psu pa kožo s hrbta. Pri sanshinu se je namesto mačje ali pasje kože uporabljala kačja koža. Dela, kjer se uporablja sledeči material, sta del imenovan dōgawa 胴皮 – dva lista membrane, ki prekrivata telo na obeh straneh. Drugi del je bachigawa 撥皮 – košček kože, prilepljen na zgornji del dōgawa, da bi ta del zaščitil pred praskami, ki jih naredi boben (Eishi, 1958).
Zakaj se uporablja mačja in pasja koža?
Eden od glavnih razlogov je »ton« shamisena. Za dober zvok shamisena morajo biti kože primerne debeline in velikosti za membrano. Po številnih poskusih in napakah so v obdobju Edo začeli za shamisen uporabljati pasje in mačje kože, ki so bile bolj dostopne. Pravzaprav se je pasje kože pogosteje uporabljajo kot mačje kože, saj so bile mačje kože dražje.
Katere mačje kože so primerne za shamisen?
Najbolj primerne so bile mačke, ki se še niso parile, saj se mačke med parjenjem pogosto poškodujejo s kremplji. Seveda je veljalo, da mlajša, kot je mačka, tanjša je njena koža in bolj nežen je njen ton, zato so imeli prednost mladiči. Kože črnih mačk so bile nižje kakovosti, saj jih je bilo težko obdelati, tigraste mačke pa so bile primernejše za kožo shamisena kot bele mačke.
Kako kupiti mačje in pasje kože za shamisen?
V obdobju Edo so bile mačje kože za shamisen zelo priljubljene in obstajal je celo poklic, imenovan »lovec mačk/猫捕り«.
»Nekotori/猫捕り« je bila oseba, ki je lovila mačke za obrtnike in trgovce, ki so izdelovali shamisene. Ta poklic naj bi obstajal vse do obdobja Showa (1926–1989). O razširjenosti lovilcev mačk priča pregovor »Ko zapiha veter, imajo izdelovalci sodov dobiček/風が吹けば桶屋が儲かる/Kaze ga fukeba, okeya ga moukaru«. Pregovor pravi, da je zaradi večjega povpraševanja po shamisenih večje tudi povpraševanje po mačjih kožah. Ker pa se je s tem manjšala populacija mačk, se je sorazmerno povečevala populacija miši, ki so bile brez nadzora in so začele uničevati sodčke, kjer je bila hrana. Proizvajalci sodov pa so s tem dobili vse večje povpraševanje po izdelavi novih sodov in s tem dobili nepričakovan dobiček (Iki).
Danes večino kož uvažamo, vendar je zaradi zakonov o zaščiti živali vse težje pridobiti takšen material. Domače kože mojstrom shamisenov včasih priskrbijo tudi lastniki mrtvih hišnih ljubljenčkov, ki želijo, da ljubljenčki živijo naprej kot del glasbila.
Večina današnjih shamisenov je iz sintetične kože, kar je relativno cenejše in bolj priljubljeno, saj je za razliko od živalskih kož sintetična koža bolj odporna na vlago in raztrganine, ne potrebuje posebne nege in je enostavna za uporabo. Kakovost zvoka pa je po mnenju profesionalnih igralcev zato nekoliko slabša.
KENGURU
Kengurujska koža je še ena vrsta kože, ki je v zadnjih letih pridobila veliko pozornosti in se uporablja za shamisen, saj naj bi bila zelo trpežna in vzdržljiva. Kengurujevo usnje se je zaradi vse večjega števila kengurujev v Avstraliji in njihovega statusa škodljivcev pojavilo kot potencialna alternativa mačji koži za membrano shamisenov (The Mainichi 2023).
KOZA
Za shamisen se lahko uporablja tudi kozja koža, ki je postala boljša alternativa, saj je zaradi velikega števila živali bolj dostopna (Abbott 2016).
SLON
Največji problem uporabe živalskih materialov je slonovina. Je zelo cenjen material, veliko je povpraševanja, vendar je pridobivanje slonovine etično sporno.
Shamisen 三味線
Deli, kjer je pri shamisenu uporabljena slonovina, so koma 駒 ali mostiček, ki je lahko izdelana iz slonovine, bivoljega roga in lesa – to je mostiček med dōgawo in strunami. Slonovino uporabljamo tudi pri izdelavi bachi 撥 (plektruma), ki pa je lahko narejen tudi iz bivolskega roga ali želvjega oklepa (Eishi 1958).
Koto 箏
Koto je glasbilo, ki spominja na citre, na Japonsko pa je prišlo preko Kitajske v 8. stoletju. Je zelo značilen japonski instrument, ki je dandanes zelo prepoznaven.
Kratka zgodovina inštrumenta
Koto, ki je bil sprva znan kot gakusō, je bil prvič uporabljen na japonskem cesarskem dvoru v 8. stoletju. V 16. stoletju so nastale specializirane šole za srednji razred. Med temi ustanovami sta se skozi stoletja ohranili Ikuta, ustanovljena v 17. stoletju, in Yamada, ustanovljena v 18. stoletju. V 21. stoletju in pozneje koto nadaljuje tradicionalno glasbeno dediščino s petjem, hkrati pa deluje kot vsestranski instrument, ki ga lahko zasledimo tudi v zvrsteh, kot so rock, jazz in pop (Britannica 2020).
Sestavni deli živalskega izvora
Koto, tradicionalno japonsko glasbilo, ima trinajst strun enake velikosti in napetosti, ki so razporejene vzdolžno in pritrjene na obeh koncih telesa. Pod vsako struno je nameščen nastavljiv mostiček, ki je običajno visok približno 5 cm in dviga struno od telesa. Uglaševanje kota poteka s spreminjanjem položaja teh mostičkov, ki jih je mogoče med nastopom premikati in tako ustvariti različne uglasitve. V sodobnem času so tradicionalne svilene strune nadomestili z najlonskimi ali teflonskimi, mostičke iz palisandra in slonovine pa so zamenjali mostički iz trde plastike, ki dajejo glasnejši in svetlejši zvok (Japanese Traditional Music).
Spopadanje z vprašanjem slonovine
Uporaba živalskih materialov v tradicionalnih japonskih glasbilih, kot sta koto in shamisen, je bila predmet polemik. Za ta glasbila so bili tradicionalno potrebni sestavni deli iz slonovine, zlasti 13 trdnih mostičkov za koto ter mostiček in bachi (plektrum) za shamisen. Glasbeniki so pogosto dajali prednost slonovini zaradi boljše kakovosti zvoka in njene vloge pri ohranjanju tradicionalne pristnosti instrumentov.
Vendar je mednarodna zaskrbljenost zaradi nezakonite trgovine s slonovino in njenega uničujočega vpliva na populacije slonov leta 1989 privedla do svetovne prepovedi trgovanja s slonovino. V prejšnjem desetletju se je populacija afriških slonov drastično zmanjšala zaradi povpraševanje po slonovini zlasti v državah, kot je Japonska. Kljub začetnim uspehom pri omejevanju nezakonite trgovine se je nezakoniti trg s slonovino sredi 21. stoletja ponovno razmahnil. Med letoma 2007 in 2014 se je populacija savanskih slonov zmanjšala za 30 %, medtem ko se je populacija gozdnih slonov, katerih slonovina je na Japonskem zelo cenjena, med letoma 2002 in 2013 zmanjšala za kar 62 %.
Pomembno vlogo v tej nedavni krizi s plenjenjem je odigrala Kitajska, ki je januarja leta 2018 v prizadevanjih za boj proti pobijanju slonov uvedla lastno prepoved trgovanja s slonovino na domačem trgu. Zaradi tega je Japonska ostala največji zakoniti trg slonovine na svetu. Vendar so se zaradi vse več dokazov o nezakoniti trgovini s slonovino na Japonskem povečali pritiski na državo, naj sledi zgledu Kitajske in zapre svoj domači trg.
Za zagovornike tradicionalne japonske glasbe je uporaba živalskih delov nenadomestljiva. Glasbeniki trdijo, da slonovina v primerjavi z drugimi materiali, kot so plastika, les ali keramika, proizvaja boljši zvok in da je med dolgotrajnim igranjem nežnejša za telo. Prepričani so, da bi brez slonovine japonska tradicionalna glasba trpela.
Z razvojem sintetične slonovine, ki je rezultat dolgoletnih raziskav za ohranitev življenja slonov, se na obzorju pojavlja upanje. V preteklosti živalski materiali niso bili vedno sestavni del instrumentov, kot sta shamisen in koto; glasbeniki so za dele, ki so zdaj izdelani iz slonovine, sprva uporabljali materiale, kot so želvji oklep, les ali bizonji rog. Preobrazba teh instrumentov skozi čas odraža njihovo prilagajanje japonski kulturi.
Čeprav Japonska še vedno dovoljuje domače trgovanje s slonovino, mednarodna prepoved, uvedena leta 1989, glasbenikom predstavlja številne izzive. Tisti, ki želijo potovati s svojim shamisenom ali kotom, se soočajo s carinskimi ovirami in celo z zaplembo svojih instrumentov. Ne glede na to, ali je bil bachi iz slonovine izdelan pred stoletji, ga lahko tuje vlade še vedno zasežejo.
Tradicionalne materiale, kot sta mačja in pasja koža, ki so jih tradicionalno uporabljali za shamisen, nadomeščajo kengurujska koža in sintetični materiali, kar je v skladu s sodobnimi pogledi na pravice živali. Številni znanstveniki še naprej razvijajo sintetično slonovino za prihodnost, da bi ohranili tradicijo in zaščitili slone (Nuwer 2022).
ZMAJ
Koto 箏
Oblika kota naj bi spominjala na zmaja, imena posameznih delov kota pa ustrezajo delom zmaja.
KRAVA, BIVOL IN KONJ
Taiko 太鼓
Za japonske bobne je značilna uporaba kravje kože, saj je zelo debela in trda. Ta trdnost je idealna za tako trpežno stvar, kot so bobni taiko. Poznamo dve vrsti kravje kože: navadna kravja koža in bivolja koža.
Za japonske bobne, kot so bobni okedo, se uporablja tudi konjska koža. Ta je v primerjavi s kravjo kožo lažja in daje napet, suh zvok. Ker je koža tanjša, je manj trdna kot goveja, vendar je še vedno precej trpežna.
Tudi prašičja koža se lahko uporablja za takšne bobne.
Za shamisen in taiko se že uporabljajo umetno izdelane sintetične kože. Sintetično usnje se pogosteje uporablja pri shamisenu, vendar se v zadnjih letih postopoma povečuje uporaba sintetičnega usnja pri bobnih taiko. Odvisno od vrste sintetičnega usnja imajo nekatera vlaknasto površino, druga pa gladko površino, podobno papirju. Čeprav so takšne kože zelo trpežne in nanje ne vpliva vlaga, imajo tudi slabosti, na primer občutljivost na vročino (The Mainichi 2023).
Nagado daiko 長胴太鼓
Za glavo bobna se običajno uporablja kravja koža. Za najboljši material velja goveja koža tri leta stare japonske krave. Konjska koža se pogosto uporablja za bobne katsugi okedaiko. Za glavo večjega taika se uporablja koža vodnega bivola.
Shimedaiko 締太鼓 ali tsuke shimedaiko 附締太鼓
Koža za boben shimedaiko je iz goveje kože.
Katsugi okedaiko かつぎ桶太鼓
Obstajata dve vrsti kože za katsugi okedaiko. Konjska in kravja koža, kjer je najbolj očitna razlika v zvoku. Za membrano iz konjske kože na splošno velja, da proizvaja svetlejši zvok kot goveja koža. Kravja koža je trpežnejša od konjske. Obe se pogosto uporabljata.
Paranku (bobni) パーランク
Prašičja koža se včasih uporablja za okinavske bobne paranku, vendar omenjene bobne večinoma izdelujejo iz bivolje kože (Taiko Center Online Shop).
Avtorica besedila prispevka: Gaia Kristina Gregorič (pri predmetu Praksa, mentorici: dr. Nagisa Moritoki Škof in dr. Klara Hrvatin, Oddelek za azijske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Avtorici besedila in videa: dr. Nagisa Moritoki Škof (izvajalka na kotu, shamisenu in sanshinu) in dr. Klara Hrvatin
VIRI IN LITERATURA
- Abbott, Kyle (2016): Vintage Tone (Natural Skin). V: Bachido Community, https://community.bachido.com/t/vintage-tone-natural-skin/2549 (citirano 17. 9. 2023).
- Britannica, T. Editors of Encyclopaedia (2020): koto, Encyclopedia Britannica, https://www.britannica.com/art/koto (citirano 17. 9. 2023).
- Kikkawa, Eishi (1958): An Introductory Guidance to The Research of the Shamisen. V: Toyo ongaku kenkyu: the journal of the Society for the Research of Asiatic Music.
- https://www.jstage.jst.go.jp/article/toyoongakukenkyu1936/1958/14-15/1958_14-15_en52/_pdf/-char/ja (citirano 17. 9. 2023).
- Masukawa, Ryohei (2023): Shamisen Industry in a Pinch to Protect Unique Sound Integral to Japanese Theater. V: The Mainich, https://mainichi.jp/english/articles/20221220/p2a/00m/0et/050000c (citirano 17. 9. 2023).
- Nuwer, Rachel (2022): The Survival of Japan’s Music Rests on Artificial Ivory.V: BBC Future. https://www.bbc.com/future/article/20190403-the-survival-of-japans-music-rests-on-artificial-ivory (citirano 17. 9. 2023).
- Nuwer, Rachel Love (2018): Poached: Inside the dark world of wildlife trafficking. Melbourne; London: Scribe Publications.
- Shamisen – Google Arts & Culture. Google, https://artsandculture.google.com/story/YwXRt8QGJH90JA (citirano 17. 9. 2023).
- About Koto. Japanese Traditional Music, https://japanese-music.com/about-koto/ (citirano 17. 9.2023).
- 和楽器に使われている『皮』まとめ。あんな素材からこんな素材まで! (Kazu gakki ni tsukawareteiru “kawa” matome. An’na sozai kara kon’na sozai made!. ”) 和楽器メディア (Kazu gakki media), https://wagakkimedia.com/media/2019/03/wagakki-skin/ (citirano 17. 9. 2023).
- 【特集】三味線の歴史.( [Tokushū] shamisen no rekishi) Shamiko, https://shamiko.jp/shamisen-history/ (citirano 17. 9. 2023). Material of Taiko. Taiko Center Online Shop. https://taiko-shop.com/blogs/learn/material-of-taiko (citirano 17. 9. 2023).
- 三味線に猫皮・犬皮を使う理由|動物愛護の問題・仕入れ方法. (Shamisen ni nekogawa kenbi o tsukau riyū | dōbutsu aigo no mondai shiire hōhō) 粋-iki-, https://i-k-i.jp/19744 (citirano 17. 9. 2023).